PD Iskra Kranj - Usposabljanje na Lepenatki
Foto: Breda Pirc, Stanko Dolenšek, Uroš Prelovšek; besedilo: Breda Pirc
13.3.2005
page 1 of 2 naprej

01 Proti pastirski koci
01 Proti pastirski koči
02 Proti vrhu
02 Proti vrhu
03 Proti vrhu
03 Proti vrhu
04 Proti vrhu
04 Proti vrhu
05 Kolona
05 Kolona
06 Sledi
06 Sledi
07 Prvi na vrhu
07 Prvi na vrhu
08 Na vrhu
08 Na vrhu
09 Vodniki
09 Vodniki
10 Pot v nebo
10 Pot v nebo
11 A Rogatec je trdno na tleh
11 A Rogatec je trdno na tleh
       
12  Priprave na spust
12 Priprave na spust
13 Spust
13 Spust
14  Nase sledi
14 Naše sledi
15 Ponovno na Lepenatko
15 Ponovno na Lepenatko

Letošnje prvo vodniško usposabljanje bi po programu moralo potekati v dolini Za Kopico, kjer naj bi se s smučmi povzpeli na Vogle, Slatno in Kredo in na tem območju opravili tudi vse v razpisu predvidene aktivnosti. Ker pa so pozimi razmere dokaj nepredvidljive, vremenska napoved pa je obetala znatne snežne padavine v noči pred usposabljanjem, smo se tik pred izvedbo odločili, da gremo na Lepenatko, osamljeni vrh na obrobju Kamniško – Savinjskih Alp, ki s svojo "skromno" višino in blago naklonino omogoča varno izvedbo izobraževanja, po drugi strani pa je to pravi smučarski vrh, ki v dobrih razmerah nudi prvovrstno smuko.
Naše izhodišče Mačkin kot je bilo zjutraj kot iz pravljice, sveže pobeljeno s kakih 20 cm debelo snežno odejo. Pred začetkom ture smo ponovili osnove orientiranja z zemljevidom in kompasom ter GPS-om, kar nam je zelo koristilo na poti do pastirske koče. Novo zapadli sneg je namreč prekril stare sledi, večina vodnikov pa nemarkirane poti iz Mačkinega kota ni poznala.
Pregledali smo tudi opremo, ki jo mora imeti smučar na turi, preizkusili žolne ter se seznanili z njeno uporabo, na sami turi pa smo obnovili tehniko gibanja na smučeh.
Ker smo želeli spust z vrha opraviti v čim boljših razmerah, smo po kratkem počitku pri koči zarezali svežo smučino proti vrhu. Pred spustom smo preverili namestitev opreme in drug za drugim zavijugali po pobočju. Navdušeni nad odličnimi razmerami in užitki smučanja, smo
komaj utegnili zajeti sapo in že smo ponovno hiteli na vrh ter spotoma občudovali sledi, ki smo jih zarisali na pobočju. Tudi drugi spust do pastirske koče je bil prvovrstno smučarsko
doživetje.
Med počitkom smo mimogrede "pridobili" v vodniške vrste novega člana - sneženega moža.
Drugi del usposabljanja smo izvedli pri koči. V primerno strmem pobočju smo opravili
preizkus snežne odeje in pri analizi snega uporabili norveško metodo. Posebno pozornost smo namenili iskanju zasutega v plazu z lavinskimi žolnami. Skupna ugotovitev vodnikov je bila, da moramo iskanje z žolno čim večkrat vaditi, saj je življenje zasutega odvisno od njegovih tovarišev, ki imajo na voljo le kratek čas, da ga najdejo.
Na usposabljanju smo s svojimi izkušnjami in znanjem sodelovali vsi vodniki, smučanje po deviškem snegu pa je bila najlepša nagrada za našo prizadevnost.