PD Iskra Kranj: Kanjavec
Foto: Stanko Dolenšek; besedilo: Tathana Hribar
29-30.10.2005
page 1 of 3 naprej

01 Dedno polje
01 Dedno polje
02 Zapuscamo meglo
02 Zapuščamo meglo
03 Soncek je
03 Sonček je
04 Jesen
04 Jesen
05 Kopica
05 Kopica
06 Ticarici
06 Tičarici
07 Za Kopico
07 Za Kopico
08 Za Kopico
08 Za Kopico
09 Na Vratih
09 Na Vratih
10 Lepo Spicje
10 Lepo Špičje
11 Prostor, svetloba, vrocina
11 Prostor, svetloba, vročina
12 Na Kanjavcu
12 Na Kanjavcu
13 Rjava mlaka
13 Rjava mlaka
14 Prehodavci
14 Prehodavci
15 Razor
15 Razor
Tokratna tura je bila dolga (32 km) in visoka (2300 m vzpona). Koliko časa smo hodili in koliko vmes počivali, ne bom zapisala. Saj vedno znova ugotavljamo, da Stankov GPS pri zapisovanju teh podatkov nekaj „ne štima“. Vedno hodimo pridno in dolgooo, na koncu pa slišimo, da smo hodili 7 ur 53 minut, počivali pa 4 ure in pet minut!
Torej: začeli smo ob planini Blato v zgodnjem sobotnem meglenem in sivem jutru. Toda že na Dednem polju se je pobliskalo kot strela z jasnega in zagledali smo modro nebo. Macesni so dobili drugačne barve. Vse je zažarelo skupaj z nami. Kar naenkrat se je ogrelo, slekli smo dolge majice, zavihali hlačnice in veselo korakali v jesenski dan. Skozi dolino Za Kopico, do Vratc in naprej proti Hribaricam in vrhu Kanjavca. Četica šestnajstih “M”-ovcev, navdušenih nad dnevom, razgledi, pogledi, nad barvami, toploto in drug nad drugim. Naredili smo ovinek čez Prehodavce, da smo lahko pogledali še dol proti Trenti, pa na Zadnjški ozebnik in na številne že obiskane vrhove. Po Dolini Sedmerih jezer je še vedno grelo in žarelo. Le jezerca so delovala hladno in speče. Nikogar ni zamikalo, da bi si segreto telo pohladil v mrzli vodi. Z zadnjimi sončnimi žarki smo prišli do koče. Sledil je družabni večer – tokrat brez podrobnosti, radovedneži pojdite prihodnjič z nami.
Po mrzli noči so se telesa ogrela na strmi proti Štapcam in do vrha Tičarice je že spet kapljalo in curljalo. Debelo uro smo poležavali na njenem temenu in zrli v daljave. In potem sestop – čez Ovčarijo, planino Viševnik, Vogar in še nižje do Stare Fužine. Prihod avtobusa je prekinil naše redno raztezanje po opravljeni turi in tako je nekaj sladke bolečine ostalo tudi v mišicah, ne le v srcih………….
Vsakemu, ki je bil z nami, hvala za njegov kamenček v sončnem mozaiku preživetih dni. Hvala za brezskrben klepet, za resne pogovore, za smeh in za solze, hvala za pesem, za ples, za sladkarije – takšne in drugačne, za zdravila, za fotografije, hvala za glasno tišino.