PD Iskra Kranj: Turni smuk Sonnblick 2006
Foto: Breda Pirc, Stanko Dolenšek in Uroš Prelovšek; Besedilo: Breda Pirc
8.4.2006
page 1 of 2 naprej

01 Prvi pogled na vrh
01 Prvi pogled na vrh
02 Vecer s kuliso Velikega Kleka
02 Večer s kuliso Velikega Kleka
03 Zgodaj na turo
03 Zgodaj na turo
04 Jutro
04 Jutro
05 Hoja proti soncu
05 Hoja proti soncu
06 V gorah se dela dan
06 V gorah se dela dan
07 Pocitek pod jezom
07 Počitek pod jezom
08 Naprej
08 Naprej
09 Smo nasli pravo Sonce ali le zlato
09 Smo našli pravo Sonce ali le zlato
10 Veliki Klek
10 Veliki Klek
11 Pogled na koco
11 Pogled na kočo
12 Vodnica
1
2 Vodnica
13 Blizu ali dalec
13 Blizu ali daleč
14 Pozirek vode in pokrajina
14 Požirek vode in pokrajina
15 Planjava
15 Planjava

Najslajše so tiste stvari v življenju, na katere moramo potrpežljivo čakati, se jim včasih tudi odpovedati in verjeti, da že pride čas….Tako je bilo tudi s smučanjem s Sonnblicka. Že tretjo sezono je na programu naših društvenih tur in tudi tokrat se nam je skoraj izmuznil. Kar težko je bilo verjeti besedam avstrijskih strokovnjakov za vreme in plazove, ki so turo priporočali, medtem ko je pri nas deževalo in deževalo, v četrtek tik pred odločitvijo pa celo snežilo v dolini….

Pa smo se v petek popoldan vendarle odpeljali. V Heiligenblut smo se pripeljali ravno pravi čas, da nam je večerno dobrodošlico izrekel Veliki Klek, ki s svojo konico prebada nebo tik nad idilično vasico. Tokrat nam je gostoljubje nudil mladinski dom pod cerkvijo, saj so planinske koče v gorah še zaprte. Po večerji in kratkem sprehodu po vasici, smo pripravili opremo in kar zgodaj legli k počitku.

Ob štirih zjutraj smo se v trdi temi potiho odpeljali iz speče vasi do prve zapornice v dolino Klein Fleisstal. Tišino noči je zmotilo le čivkanje žoln, ki smo jih kot vedno preizkusili, preden smo se odpravili na dolgo pot.

Hladno je bilo, a ker ni bilo niti sapice vetra, je bila hoja prijetna, prava meditacija pod zvezdami. Prečkali smo nekaj plazov, ki so ob zadnji odjugi pristali na cesti, ki poleti pripelje turiste prav do koče Alter Pocher, kjer so pred davnimi časi zlatokopi iskali bogastvo. Izbrali smo pot pod jezerom Zirmsee, ki je varnejša in manj naporna. Zadnji sneg je na tem delu poti zabrisal sledi predhodnikov, a ker je bila vidljivost odlična, ni bilo težav z orientacijo. Kmalu se je prebudila tudi lakota, zato smo pod jezerom po kakih treh urah razvezali nahrbtnike in pozajtrkovali; še vedno v senci, medtem ko so se vrhovi že bleščali v soncu. Počitek nam je dal nov zagon in zagrizli smo se v strmino pod robom planote, kjer nas je končno obsijalo sonce. Skoraj istočasno se je odprl tudi pogled na vrh in kočo. Pred nami se je bleščala širna planjava deviškega snega, lepo počesanega od vetrov, ki je čakala ravno na nas. “Hop in že bomo na vrhu!”, si je mislil marsikdo od nas. A ni bilo tako. Tu se že pozna višina, saj smo bili višje od Triglava, čakalo pa nas je še prečenje ob robu ledenika ter slabih 300 m vzpona. Vedno znova smo se očarani ozirali po okoliških gorah, se ustavljali za fotografski posnetek, pa tudi zato, da bi malo zajeli vse redkejši zrak. Za nami so prihajali smučarji, vedno več jih je bilo. Tik pod kočo se iz smeri Kolm Saigurn pridruži še ena smučina, ki je bila v tem jutru polna smučarjev. Tudi pred kočo je bila malo po deseti uri že množica smučarjev, tako da smo si morali kar rezervirati prostor za počitek. Ker je koča Zittelhaus v tem času še zaprta, postrežejo s pijačo meteorologi, v zimski sobi pa je možno tudi prenočiti.

Vzdušje na višini 3.106m je nekaj povsem drugega kot na urejenih smučiščih. Nekako slovesno je in umirjeno, tu smo vsi le gorniki in odpadejo vse nacionalne in statusne razlike. Za slehernim od nas je bila dolga naporna pot, zgodnje vstajanje, pričakovanje…Kako se prileže počitek, malica, kakšna nagrada je stisk roke na vrhu! Sonnblick je bil tega dne resnično sončni razglednik in je presegel vsa pričakovanja. Ob misli, da nas čaka spust po tistih širnih, deviških poljanah in strmih pobočjih pa bi človek kar zavriskal.

Kako smo uživali v smučanju, je težko opisati. Treba je doživeti radost svobode, otroške razigranosti, popolno sožitje z gorami, doživeti občutek medsebojne povezanosti in odgovornosti drug do drugega. Športni užitki, ki jih brez dvoma doživlja vsakdo od nas, so vendarle drugotnega pomena…