PD Iskra Kranj: Doživeta Korzika
Foto: Breda Pirc, Tatjana Hribar, Janez Kadivec, Miha Mrak; besedilo: Tatjana Hribar
23.6.2006
page 1 of 4 naprej

01 Pred odhodom
01 Pred odhodom
02 Zapuscamo civilizacijo
02 Zapuščamo civilizacijo
03  Posvet pred prvo etapo
03 Posvet pred prvo etapo
04  Mladost & starost
04 Mladost & starost
05 Izvir zivljenja
05 Izvir življenja
06  Preziveti...
06 Preživeti..
07 Pastirske koce
07 Pastirske koče
08  Spomenik vecnosti
08 Spomenik večnosti
09 A je se dalec
09 A je še daleč?
10 Kamp Campannelle
10 Kamp Campannelle
11  Vecerja s svezimi zelisci
11 Večerja s svežimi zelišči
12  Prek ovir
12 Prek ovir
13  Nekoc je bil bor
13 Nekoč je bil bor
14  Na sedlu
14 Na sedlu
15  Pri obedu
15 Pri obedu

Korzika – Transverzala GR 20 – južni del od 23.junija do 02. julija 2006

Minilo je že kar nekaj časa od dne, ko smo se vrnili s potepanja po veličastni korziški transferzali, a doživeto še vedno utripa v nas. GR 20 je zares pot, ki si zasluži ime “VELIKA POT”. Premalo povedo suhoparne številke: prehodili 85 km v šestih etapah, povprečno 7 ur dnevno čiste hoje, se na celi poti povzpeli 3950 metrov in spustili 4885 metrov. Ena od udeleženk je svoje doživljanje takole opisala:

Bilo je lepo. Korzika-dežela neskončne povezanosti naših duš in duše Zemlje z vesoljem, doživetje naše minljivosti, majhnosti s silami narave, prvobitne povezanosti z naravo, doživetje žive pripovedi pokrajine, rastlin, kamnin, doživetje strasti, prvobitnosti univerzuma…., vsemogočne ljubezni, toplih energij, čiščenja lastnih čustev, doživetje stika s samim seboj, elementarnih notranjih sil, dežela smeha, veselja, dobre družbe in še boljšega – vina.
.
Tudi sama sem Korziko podobno doživljala – vso lepo, dišečo, skrivnostno, toplo, polno nekega vesoljnega miru, prvobitnih energij. Naša skupinica je Korziška pobočja preplavila s svojimi bitji, se zlila z njo v celoto – bili smo kot eno med seboj in kot eno s pokrajino, eno med smehom, v trenutkih občudovanja, vznemirjenja, žalosti. Skupaj smo hodili v tišini, se skupaj smejali, jokali, premišljevali, čofotali po strugah potokov, božali debla in greli dlani na mogočnih skalnih gmotah, skupaj smo se potili pod težo gromozanskih nahrbtnikov, skupaj smo kuhali, srebali prvo jutranjo kavo in poskušali Korziške dobrote ob večerih...
Eden od kolegov je zapisal takole:  Ko vidiš vse te lepote in občutiš mir, ki napolnjuje okolico okrog tebe, spet spoznaš, da si del narave  in ne norega sveta.

Kaj bi torej še lahko dodala?! Oglejte si nekaj fotografij in če vam bo Korzika vsaj malce zadišala, se nam pridružite prihodnje leto, ko bomo osvajali severni del velike GR 20.
In za konec še pesmica, ki se je porodila po potepu tam doli eni od udeleženk:

Kjer skalna čipka tabor čuva
življenje težo izgubi.
Ko noč razlije se pod bori
iz danes jutri se rodi.
In ta lahak je kakor včeraj.
Po poti gre za tisoči.
Ves droben, krhek, nepomemben
sme biti priča večnosti.