PD Iskra Kranj: Karnijske Alpe
Foto: Marjana Perkovič, Breda Pirc, Uroš Prelovšek; besedilo: Breda Pirc
julij.2006
page 1 of 4 naprej

01 Pod Polinikom
01 Pod Polinikom
02  Lepotec
02 Lepotec
03 Modre zvoncnice
03 Modre zvončnice
04  Vrh nad zlaticami
04 Vrh nad zlaticami
05 Poznane rozice
05 Poznane rožice
06 Pogled z vrha
06 Pogled z vrha
07 Druzinica
07 Družinica
08 Poletna pasa
08 Poletna paša
09 Vecer pod koco Calvi
09 Večer pod kočo Calvi
10 Naslednji cilj
10 Naslednji cilj
11 Igrivi opazovalec
11 Igrivi opazovalec
12 Ferata Sartor
12 Ferata Sartor
13 V zacetnem delu strmo...
13 V začetnem delu strmo..
14 ...in zracno
14 ...in zračno
15 Na vrsnem grebenu
15 Na vršnem grebenu

»Le tri ure vožnje od doma in že smo  med gorami, katerih oddaljene silhuete so se  zarisale v spomin ob enem od zadnjih obiskov Zahodnih Julijcev. Naš prvi cilj v Karnijskih Alpah je Polinik, cvetlični vrt nad jezercem blizu prelaza Ploeckenpass. Poletna vročina nas ne moti, na planini Untere Spielbodenalm se odžejamo s svežo vodo, ki nam da novih moči za vzpon na vrh. Nagrajeni smo z neskončnimi razgledi in spokojnostjo. Med sestopom navdušeno razmišljamo o plavanju  v jezercu, a ko stojimo na obrežju, se »ohladimo« brez plavanja – opozorilne table nas obveščajo, da je plavanje prepovedano. Tudi prav, bomo že našli kaj tekočega na poti proti Sappadi. Preden se odpravimo proti koči Calvi, se okopamo v gorskem potoku in v trenutku izgine utrujenost. Tik pred sončnim zahodom je sedlo pod kočo oblito z nežnimi barvami, Monte Peralba  sklanja svoj beli obraz  nad pot, ki se izgublja v mrak. Dovolj široka je in luči pred kočo so nam v pomoč, v slabi uri smo tam.
Zjutraj nas zbudi kikirikanje petelina in  ko se vzpenjamo proti sedlu, nam žvižgajo svizci, prav radovedno kukajo iz jamic. Že v koči smo izvedeli, da se je leta 1988 po normalnem pristopu na Peralbo povzpel Papež Janez Pavel II, zato nas ne presenečajo znamenja, postavljena v spomin temu dogodku. Na goro smo namenjeni po ferati Sartor. Komaj jo dodobra začutimo, že smo na izstopu in le še nekaj vzpona po skrotju nas čaka do vrha.  Razgledi so v tem dnevu brez oblačka izjemni, kljub poletni vročini je zrak čist in daljave na dotiku roke. Odločimo se za dolg sestop proti zahodu do izvira reke Piave. Žejni sestopimo in se najprej napijemo vode pri izvirih. V poznem popoldnevu se vzpenjamo nazaj proti koči, vse se dogaja počasi, spokojno. Pred kočo posedimo do mraka in načrtujemo naslednji dan. Morda vreme še zdrži, da se po ferati vzpnemo na Monte Chiadenis in skočimo še na Monte Avanzo.
Kristalno jasno jutro nas zvabi pod steno Chiadenisa. Na sedelcu, kjer se opremimo, stojimo sredi ostankov vojnih prizorišč. Čeprav je v ferati  vsa zbranost posvečena plezanju, nekje v ozadju ne da miru misel na brezmejno človeško neumnost… Vrh. Oko objame vence gora,  se spočije v zelenju globoko v dolinah, kjer svoj večni tek tečejo reke…
Spust na vzhodno stran gore je vroč, da kaplja izpod čelad -  nekoliko zaradi sonca, ki se upira v steno in nekaj zaradi telovadbe po škrbinah, kaminih in navpičnicah. Gora je prepredena z bodečo žico, z rovi, kavernami. Na sedelcu ležemo v travo in si pred naslednjim vzponom  dovolimo daljši počitek. Pot na Avanzo je lažja, zato pospravimo opremo. Preko melišča, travnatih vesin  in mimo ostankov fronte se  vzpnemo na prostoren vrh, kjer razen pisanih metuljev ni nikogar. V opoldanski vročini so razgledi še vedno jasni, nešteto vrhov se ponuja,
da jih prepoznamo. Nam pa je čas skopo odmerjen, še danes se bo treba vrniti domov, zato pohitimo v dolino z željo, da nas poti spet kmalu privedejo v te gore…«