PD Iskra Kranj: Hochalmspitze
Foto: Marjana Perkovič, Breda Pirc, Uroš Prelovšek; besedilo: Marjana Perkovič
15.7.2006
page 1 of 2 naprej

01 Ob jezeru Speicher Koelnbrein
01 Ob jezeru Speicher Koelnbrein
02 Kje smo
02 Kje smo?
03 Poletje pri koci
03 Poletje pri koči
       
04 Oddaljeni cilj
04 Oddaljeni cilj
05 Markacija
05 Markacija
         
06 Nad ledenikom
06 Nad ledenikom
07 Kot z rezilom
07 Kot z rezilom

08 Nekaj ledenih in gladkih metrov
08 Nekaj ledenih in gladkih metrov

09 Kriz na vrhu
09 Križ na vrhu
10 Proti jugu
10 Proti jugu
         
11 Pogled s temena
11 Pogled s temena
12 Na vrhu...
12 Na vrhu...
13 ...ni prav veliko prostora
13 ...ni prav veliko prostora
14 Sam v kraljestvu
14 Sam v kraljestvu
15 Navzdol se tezje...
15 Navzdol se težje...
         

Bilo je toplo julijsko jutro in popolna tema, ko smo krenili iz Kranja. Pot nas je vodila čez Karavanke, mimo Spittala, Gmuenda, Malte, po lepi in zelo ovinkasti cesti vse do višine 1900 m.n.v. Tam nas je pričakalo ogromno jezero z imenom Speicher Koelnbrein, ki krasi Nacionalni park Visoke Ture. Pogled na to ogromno jezero in vse, kar ga obdaja, je veličasten. Človeku kar zastane dih, kar naenkrat se zave svoje majhnosti, kmalu za tem pa si zaželi povzpeti se na vse te čudovite vrhove, ki se mogočno dvigajo v višave.

Parkirali smo pri ogromnem jezu, nato pa peš nadaljevali ob jezeru do dve uri oddaljene koče - Osnabruecken Huete. Pot in pokrajina ob jezeru sta bili drugačni, kot smo je vajeni pri nas. Kmalu smo v daljavi uzrli naš cilj - Hochalmspitze. Nekaj nas je tako mamljivo vabilo proti vrhu, tako, da smo se pri koči na hitro okrepčali in že smo hiteli dalje, svojemu cilju nasproti. Pri vznožju gore nas je spremljala bujna vegetacija in ogromne količine vode, bolj kot smo se dvigali v višino, bolj je postajalo skalovito. Zatem pa nas je, sredi poletja, ko pri nas pribija vročina, pričakal ogromen ledenik, na njem pa nov, mehak, bel sneg. Kmalu so razmere postale primerne tudi za uporabo derez. Eden od prehodov nad ledenikom in skalnimi ploščami je bil dokaj gladek in težaven. Od tod dalje smo morali premagati le še nekaj sto metrov nadmorske višine. Pot do vrha je postajala težavnejša, saj ti zakon narave kmalu pove, da si že zelo visoko in vsak naslednji korak je bolj premišljen in preudaren. Cilj je tako blizu in splača se potruditi. Korak po korak, po ogromnih naloženih skalah vse do vrha. Tam pa zaslužen počitek in čudovit razgled v dolino. Za pot v dolino smo izbrali ledenik, v katerem ni manjkalo razpok. Težava pa ni bila prevelika, saj smo previdno izbrali pravo pot, tako da uporaba dodatne opreme ni bila potrebna.

V koči smo si privoščili okusno večerjo, nato pa je sledil krepčilen spanec, saj jutri že hitimo novim doživetjem nasproti.