PD Iskra Kranj: Prisojnik - po Kopiščarjevi
Foto: Marjana Perkovic, Breda Pirc, Uroš Prelovšek in Matevž Zorman; besedilo: Breda Pirc
26.8.2006
page 1 of 3 naprej

01 Opremo pripravimo se ponoci
01 Opremo pripravimo še ponoči
02 Kaj bo prinesel dan
02 Kaj bo prinesel dan?
03 Pristop
03 Pristop
04 Zadnje priprave
04 Zadnje priprave
05 Vstop
05 Vstop
06 Ze ob zacetku gre zares
06 Že ob začetku gre zares
07 Pogled z vrha
07 Pogled z vrha
08 Proti Mojstrovkam
08 Proti Mojstrovkam
09 Na polici
09 Na polici
10 Nad prepadi
10 Nad prepadi
11 Teater
11 Teater
12 Mokro je
12 Mokro je
13 Pod kaminom
13 Pod kaminom
14 Po skobah proti nebu
14 Po skobah proti nebu
15 Redko okrasje
15 Redko okrasje

Kakor mogočna trdnjava se dviga Prisojnik nad prelazom Vršič in njegove prepadne stene skrivajo mnogo žalostnih zgodb. To so zgodbe o vojakih, ki so pod njenim vznožjem umirali med gradnjo ceste, v plazovih in nečloveških naporih, zgodbe o gornikih, ki so v teh stenah pustili svoj pečat – bodisi s prvenstvenim vzponom  ali z zadnjo turo v svojem življenju,  pa tudi legendo o Ajdovski deklici. Številne poti vodijo nanj;  prav nobena ni sprehod, še posebno ne pot skozi prednje okno, ki smo jo izbrali za letošnji pozno-avgustovski obisk tega kiklopa.
Še v temi  začnemo pot, v upanju, da nam bo muhasto avgustovsko vreme vendarle naklonjeno. Prvi raztežaji na Kopiščarjevi poti so spolzki od nočnih padavin, a s pomočjo dobrih  in zanesljivih jeklenic, v katere  vestno vpenjamo popkovino, brez zapletov lepo napredujemo navzgor. Budne oči Ajdovske deklice  nas spremljaljo vse tja do najtežjega dela, navpičnega kamina, ki  ga drug za drugim suvereno preplezamo -  celo nahrbtniki  ostanejo na ramenih....Megle, ki  zagrinjajo in odstirajo  severno obličje gore,  še poudarjajo  skrivnostni  značaj Prisojnika. Kmalu zagledamo  Okno, veličastno naravno tvorbo, ki z vršiške ceste zbuja pozornost turistov, katerim se  najbrž niti ne sanja, da bi skozenj mogla voditi »pot«. Za večino od nas je bil vzpon skozi okno želja, ki je že dolgo zorela...In danes stojimo tu – pod velikanskim obokom, skozi katerega se vrtinčijo megle in se prelivajo na južno, primorsko stran. Kratek vzpon in že smo skozi, pogled nazaj v globine je
osupljiv...Čas je za počitek, malico, posvet vodnikov. Na zahodu se jasni, gremo na vrh!  Greben, po katerem se povzpnemo na vrh, je vedno bolj prijazen, megle se umikajo, pokažejo se velikani Julijskih Alp, tako občudovani in ljubljeni.
Skupina na vrhu je enotna – poplačan je trud, pozabljeni napori in zgodnje vstajanje...
Sestop je kot običajno mešanica olajšanja, veselja in truda, da bi koncentracija zdržala
prav do zadnjega koraka. Tam pri koči nas ujamejo prve dežne kaplje, ki nas po otroško razveselijo – zdaj naj kar pada, ko smo posedli in so se nam razvezali jeziki! Danes smo skupaj s Prisojnikom doživeli eno  njegovih svetlih, veselih zgodb...