PD Iskra Kranj: Brezno Govic
Foto: Andrej Bukovšek, Breda Pirc in Uroš Prelovšek; besedilo: Andrej Bukovšek
17.3.2007
page 1 of 3 naprej

01 Proti steni
01 Proti steni
02 Tihozitje z jezerom
02 Tihožitje z jezerom
03 Bohinjske gore
03 Bohinjske gore
04 Rozice ob vstopu
04 Rožice ob vstopu
05 Klemen nabira regrat
05 Klemen nabira regrat
06 Na streho bo treba zlest
06 Na streho bo treba zlest
07 Cez dostopno plosco
07 Čez dostopno ploščo
08 Najboljsi prijatelji .. ta hip
08 Najboljši prijatelji .. ta hip
09 Pogled s policke
09 Pogled s poličke
10 Na balkonu
10 Na balkonu
11 Soncenje na terasi...
11 Sončenje na terasi...
12 ... z lepim razgledom
12 ... z lepim razgledom

13 Vrvi so pobrane
13 Vrvi so pobrane

14 Razmislek (pred odhodom v vice)
14 Razmislek (pred odhodom v vice)
 

Govic. Opaziš ga ob hudem deževju, ko izbruhne nad bohinjskim jezerom v divjem slapu. Sicer pa le velike skale v grapi in vršaj, ki ga je hudournik nanosil v jezero, kažejo njegovo veliko moč. Ja, nekajkrat je odpadel zaradi vremena. A bolj ko čakaš, lepše je. Po jutranji kavici smo se v Ukancu že krivili pod težkimi nahrbtniki.

Mahnili smo jo ob jezeru pod Pršivec in Marjan nas je pri majhni leseni lopi popeljal skozi redek gozd. Drobno stezico smo našli nad desnim bregom grape. Prihranila nam je naporno balvaniranje. Po prečnici z melišča v grapo smo z dolgimi nosovi ugotavljali, da je brezno izginilo. Na srečo sta Samo in Klemen že pripravljala 'špagetarijo' in napeljala vrvno ograjo čez 50m visoko dostopno ploščo. Z žimarjem je šlo navzgor, kot bi bežali pred steklim psom. Malo smo se sicer praskali, zakaj je treba nožno prižemo vleči z roko.

Nobenega vlakca ni bilo pred vhodom, stopnic tudi ne. Za tole pa že ne bomo plačali vstopnine! Navesimo prusike, prižeme, rešilne jopiče, ... (Kaj, a ste jih vsi pozabili!?) ... in že je vrv izginila v temo. Ker ni zagrizel kakšen zmaj, smo se z mehkimi nogami odpravili za njim.Z mahom poraščen trohnoben začetek je ravno prav položen za ogrevanje. Pozneje se jama očisti in postavi bolj in manj pokonci. Okrogli rovi, izjedene, poševno segajoče razpoke, preduhi. Lestve so ven pobrali, kapnike tudi. Vlažni, ozki, spolzki prehodi. Zanimivih, eh, ..., domišljijo zbujajočih oblik. Podloženi z lužami. Nehote je nekdo preverjal globino z desnim čevljem, menda se je globoko vdrlo.

In zmanjka ceste. Brliva svetloba čelnih luči komaj doseže dno in nasprotno stran velike dvorane. Smo v desetem nadstropju. Dvigalo je v okvari. Samo pripravi nek špagetast nadomestek. Tole je bolj za sušenje klobas kot za spust! Dušan bo testni pilot in na srečo brez težav pristane dobrih 20m nižje. Marjan spodaj skrbi, da spust ni preveč napet.

Do jezerca v sifonu smo porabili še dva štrika. Jama se vmes poravna, malček gre tudi gor. Zadnji klanec je mehko pogrnjen s finim blatom. Kakih 10m široko, temno zeleno jezerce je iskrivo mežikalo med nevihto bliskavic. Uteži in vrvice potapljačev pa kažejo, da se za nekatere avantura tukaj šele začenja.

Povratek je minil v pričakovanju pršutarjenja nad veliko dvorano. Dan prej smo zadevo spoznali bolj teoretično v Beli nad Preddvorom. Od silne špagetarije se kar zvrti v glavi. Prusik z osmico sem, z bičem tja, s šestico nožne zanke, pripni, stopi, počepni, potegni, ... kmalu ne veš več, kje so roke in kje noge. Po začetnem motoviljenju te popade nekakšno paglavsko zadovoljstvo, celo užitek. Ampak Marjan, tile metri, a smo res šli tukaj dol? Srce pospešuje, gravitacija je pa zategnila ročno. J***, kdaj bom že pri florescenčnih Samovih hlačah!  Končno vrh, prepenjanje in izvoz v normalen rov.

Tisti pred mano zunaj že uničujejo sendviče, tisti zadaj pa se še oblači v bingljajoč pršut. Grem naprej, glasovi potihnejo. Ustavim se. Oprimem spolzih skal. Ugasnem lučko. Kako tiha je tema? Voda se pretaka za stenami, kaplja po lužah. Kot bi se sline cedile v črevesu velike mrcine. Ta kucelj je znotraj čisto živ! Na srečo večkrat bruha kot požira.

Abzajl do melišča je potem kot 'cigaret po dobrem seksu'. Prijetna utrujenost, lepi spomini, novi načrti. Počasi pospravimo kramo. Kmalu bo večer.

PS: Hvala Marjanu, Klemenu, Samu in vsem ostalim za nepozabno dogodivščino. In hvala, ker smo na koncu brezplačno spoznali skoraj vse oštarije od Bohinja do Bleda.