PD Iskra Kranj: Grossvenediger - turni smuk
Foto: Stanko Dolenšek, Breda Pirc, Franci Potočnik, Uroš Prelovšek, Tomaž Švagan, Borut Vrtač, Irena Zajc; besedilo: Breda Pirc
14-15.4.2007
page 1 of 3 naprej

01 Tezka konjenica
01 Težka konjenica
02 Straza
02 Straža
03 Disi po kavi
03 Diši po kavi
04 Hisna gora
04 Hišna gora
05 Z roko v roki
05 Z roko v roki
06 Kolona
06 Kolona
07 Zamisljen
07 Zamišljen
08 Pavza
08 Pavza
09 Kdaj bo akcija
09 Kdaj bo akcija
10 Brez dilc se vdira
10 Brez dilc se vdira
       
11 Gora je ozivela
11 Gora je oživela
12 Proti Soncu
12 Proti Soncu
13 Precenje v varni razdalji
13 Prečenje v varni razdalji
       
14 Pod koco
14 Pod kočo
15 Pred Defregger Haus
15 Pred Defregger Haus

Tokrat smo se na pot odpravili z eno skrbjo manj – stabilna vremenska napoved je bila dober  obet, da nam vzpon in smučanje z 3.674m viskoke gore uspe v prvem poizkusu. Sobotno jutro nas je pozdravilo na avtocesti proti Spitallu. V treh urah smo bili na parkirišču, nekoliko zaspani in radovedni, kaj nas čaka. Nenavadno toplo vreme je trajalo že cel teden, obhajala so nas podobna vprašanja v stilu:  Koliko snega je pobralo? Kako dolgo bomo nosili smuči in kakšen »gnilec« nas čaka pod  Defreggerhaus na višini 2.900m, kjer smo nameravali prenočiti...? Zaspanost je pregnal kapučino na Johannishuette, radovednost o snežni odeji pa je bila potešena skoraj istočasno – nekateri so »obuli« smuči že malo pod kočo, ostali pa pri koči. Sem in tja je še malo zaškrtalo, ko smo se tihotapili čez kopne zaplate, spotoma je  padla  tudi  ideja, da z lavinskimi lopatami namečemo snega na kopne zaplate in potem nadaljujemo, samo da ne bi bilo treba sneti smuči. Grossvenediger nam je vse od koče naprej dajal vzpodbudo, visoko nad nami kot na oltarju, pogrnjenim  z belim prtom, s križem na vrhu…..
Mi pa smo vdano potili križev pot,  vsak zase šteli okljuke, ki so že za nami ter  pobožno zrli v nebo, s katerega je prav peklensko žgalo sonce. Po vsakem počitku je bilo več obleke v nahrbtnikih in manj na telesih. Zadnja strmina pod kočo je bila že precej zmehčana, a na to smo mislili že prej, zato smo tudi zgodaj vstali. Pred drugo uro popoldan smo že stali na suhem, na ploščadi pred kočo, ki smo jo takoj zavzeli in spremenili  v sušilnico, umivalnico, pravzaprav ribalnico v snegu, plažo in meditacijski center. V lenobnem brezdelju je minilo popoldne, edina naša skrb pa je veljala vzponu, ki nas je čakal naslednji dan ter s tem povezano skrbjo za želodčke. Spali smo na skupnih ležiščih, razmetani po kotih, da smo se zjutraj komaj našli in prešteli. Gneča pred kočo je bila precejšnja, a vsa množica smučarjev se je lepo porazdelila po pobočju takoj zatem, ko smo zapustili kočo. Obdajal nas je mir, le rahel vetrič je vznemirjal tišino in seveda škrtanje srenačev v snegu. V gosjem redu smo sledili smučini predhodnikov - vstopili smo v ledeniški svet in tu bi bilo vsako tavanje po svoje lahko usodno. Z višino je bilo vse manj besed, nekaj zaradi redkega zraka, nekaj zaradi razgledov, in lepote ledeniškega sveta. Morda smo ob lepotah tega čudovitega jutra pozabili, da se vzpenjamo že proti 3.700m, saj  nihče ni imel omembe vrednih težav z višino. Še kratko pešačenje po ozkem pomolu in stali smo na vrhu, vsak s svojimi mislimi in občutki. Kljub temu, da je gora zelo obiskana -  pozimi je pravi smučarski poligon in na njej srečaš tudi športnike s takimi in drugačnimi motivi - ,  je gora v svojem bistvu ohranila dostojnost in samosvoj obraz. Ko se zazreš v njene severne globine in zagledaš gromozanske ledeniške razpoke, ki odpirajo svoja žrela proti vrhu, te spreleti spoštljiv občutek in preprosto se zaveš človeške šibkosti….

Vzpon in smučanje z Grossvenedigerja je bil za marsikoga od nas višek gorniške in smučarske »kariere«, o smučarskih užitkih, ki smo jih doživeli na spustu, pa naj govorijo fotografski posnetki…