PD Iskra Kranj: Donačka gora - Boč
Foto: Janez Dolenc, Franci Korošec, Jožef Langerholz in Marjana Perkovič; besedilo: Marjana Perkovič
21.4.2007
page 1 of 3 naprej

01 le 45 minut do prvega cilja
01 le 45 minut do prvega cilja
02 tako strmo bo
02 tako strmo bo
03 le kdaj bo zdrsnila
03 le kdaj bo zdrsnila
04 po prvi oznaceni slovenski poti hodimo
04 po prvi označeni slovenski poti hodimo
       
05 zadovoljni po vzponu
05 zadovoljni po vzponu
06 razgled
06 razgled
07 skupinska na Donacki gori s pogumnim domacinom
07 skupinska na Donački gori s pogumnim domačinom
08 v ostankih pragozda
08 v ostankih pragozda
09 k sreci so ze na drugi strani
09 k sreči so že na drugi strani
10 smo ze nazaj
10 smo že nazaj
11 degustacija stajerske salame
11 degustacija štajerske salame
12 na koncu se kavica
12 na koncu še kavica
13 brez besed
13 brez besed
14 po prostrani jasici
14 po prostrani jasici
15 preproge
15 preproge
       

Tokrat je prikupno skupinico zagnanih planink in planincev pot vodila na Štajerski konec in sicer na Štajerski Triglav, kot domačini, ki živijo na južni strani gore pravijo Donački gori.
Za dobrodošlico nas je pozdravil nič kaj prijazen hladen vetrič, vendar smo se kmalu ogreli in pričel se je delati čudovit dan. Pot je bila zelo razgibana in zanimiva, saj smo imeli čast hoditi po prvi označeni planinski poti v Sloveniji, ki jo je na vrh Donačke gore, pred 154 leti nadelal Ernest Froelich in sicer za goste zdravilišča Rogaška Slatina. Hodili smo po ostankih bukovega pragozda, po genetski banki pestrosti v naravi, po krajinskem parku, ki sega od Donačke gore pa do bližnjega Boča, po gozdnih in travniških potkah ter tudi po kakšni gozdni cesti. Greli so nas božajoči spomladanski sončni žarki in vzdušje v skupinici je bilo prav prijetno. Poleg sonca in jasnega neba nad nami, so nam družbo delale razigrane ptice, ki so žvrgolele veselo pesem, njim pa  se je občasno pridružila kukavica in poskrbela, da bomo vedno vsi imeli dovolj denarja.
Malo pred zaključkom poti, pa smo doživeli prijetno presenečenje, saj smo se seznanili s skupinico domačinov, ki delujejo pod okriljem Društva ročnih možnaristov Rogatca in Rogaške. Prestavili in pokazali  so nam svoje delovanje in »orodje«. Da pa presenečenj ne bi bilo prehitro konec, smo bili postreženi še z domačimi dobrotami in sicer okusnim golažem in domačim, še toplim kruhom. Mmmm, kako je bilo dobro.

Skupek očarljive narave, božajočih sončnih žarkov, prijaznih domačinov in delček sebe, ki ga je prispeval vsak izmed udeležencev je izlet naredil naravnost enkraten in nasploh čudovit. Hvala vsem, ki ste se izleta udeležili in pripomogli, da smo vsi skupaj preživeli prijeten spomladanski dan.

Naj povzamem Janezove besede: raje molčim, ker z besedami ni mogoče opisati, kako se imam lepo.