PD Iskra Kranj: Vršič nad Belim Potokom
Foto: Stanko Dolenšek, Franci Korošec, Miha Mrak, Breda Pirc; besedilo: Tatjana Cvetko
27.5. 2007
page 1 of 2 naprej

01 Stari zelezniski most
01 Stari železniški most
02 Cez Beli potok
02 Čez Beli potok
03 Martuljski vrsaci
03 Martuljški vršaci
04 Ze dezuje
04 Že dežuje
05 Bivsi orjak
05 Bivši orjak
06 Minljivost
06 Minljivost
07 Zuborenje
07 Žuborenje
08 Varno do slapa
08 Varno do slapa
09 Zavesa
09 Zavesa
10 Skocnik zgoraj
10 Skočnik zgoraj
11 Skocnik spodaj
11 Skočnik spodaj
       
12 Razposajenost
12 Razposajenost
       
13 Biserna ogrlica
13 Biserna ogrlica
14 Lepota v dezju
14 Lepota v dežju
       
15 Cez drn in strn
15 Čez drn in strn

Beli potok je eden od pozabljenih kotičkov naših gora. Zajeda se globoko v osrčje Martuljkove skupine, pod severno ostenje Kukove špice. Prav tja nas je tokrat vodila naša pot. Dolga pisana gosenica planincev se je vila skozi tihi gozd. Izogibali smo se močeradom in polžem na poti. Prisluškovali smo petju kukavice in drugih gozdnih ptic ter glasbi, ki so jo dežne kaplje izvabljale iz svetlo zelenih listov.
Izpod severne stene Kukove špice privre na vrhu Belega potoka na dan voda, ki je skozi tisočletja izdolbla v skale čudovito zaobljene oblike – kakršne običajno srečamo le v podzemlju. Tu pa se voda že na začetku svoje poti zlije v mogočen, slok, 35m v globino padajoč slap, imenovan Skočnik. Po z mahom poraslih skalah polzi v globino in vsakemu človeškemu obiskovalcu ob pogledu naj zastane dih. Ker je že samo pristop do roba slapu nevaren, smo z Marjanom in Majdo naredili vrvno ograjo ob kateri so se udeleženci spuščali in si ogledovali to lepoto, skrito v nederjih Martuljške skupine.
Začelo je deževati, mi pa smo stopali kar naprej navzgor proti Robičevi planini. Jasa nas je počakala zavita v tanko kopreno meglic, stari utrujeni macesni so si podajali veje, sveža pomladno zelena trava je bila posejana s spominčicami. Tu smo si privoščili počitek in iz segretih grl je zadonela pesem: ”...vse najboljše draga Majda....”. Šopek iz petdesetih telohov je naši prijateljici izvabil nasmeh na ustnice in dva bleščeča biserčka v očesih......
Deževalo je vse močneje, začelo je grmeti in zato smo se odrekli našemu cilju – 1699m visokemu Vršiču. Počasi in previdno smo sestopali po spolzkem  terenu in kadar je dež začel neusmiljenio liti, je Marjan zapel eno od ”vojaško – domorodnih pesmi”, za dvig morale. Pozabili smo na premočena telesa in hladen veter in tudi grmenje je bilo le še ena izmed današnjih melodij.
Planina Zaprete je bila še lepša – trava višja in oprana, sredi jase preproga iz mlade praproti, mladi macesni in ob robu jase senik, ki je vabil k počitku. Slava je ugotovila, da so ležišča na dišečem senu že zasedena J, pa nam ni ostalo drugega, kot sestop v dolino. Od tu naprej se spominjam le še blatnega kolovoza, podrtih debel in spet blata vsepovsod. Na koncu pa smo obuti zabredli v strugo potoka Martuljek in si oprali še čevlje. Oprani in premočeni zunaj in znotraj, a na obrazih vseh šestindvajsetih je igral nasmeh.