Karnijske Alpe - ferate
Foto: Andrej Bukovšek, Preda Pirc, Uroš Prelovšek; besedilo: Jana Vogelnik
13. - 15.07. 2007
page 1 of 4 naprej

01 Na sedlu pri izviru Piave
01 Na sedlu pri izviru Piave
02 Navezava
02 Navezava
03 Razpolozenje ob vstopu je dobro
03 Razpoloženje ob vstopu je dobro
04 Vstop v ferato Sartor
04 Vstop v ferato Sartor
05 Prijeten zacetek
05 Prijeten začetek
06 Jutranje meglice
06 Jutranje meglice
07 Kaj je za obzorjem
07 Kaj je za obzorjem
08 Razgledi
08 Razgledi
09 Lepo je..
09 Lepo je..
10 Pocitek na vrhu
10 Pocitek na vrhu
11 Igra oblakov
11 Igra oblakov
12 Tezka odlocitev
12 Težka odločitev
       
13 Aerodinamicna...
13 Aerodinamična...
14 ...na Chiadenis
14 ...na Chiadenis
15 Nad sedlom Cacciatori
15 Nad sedlom Cacciatori

Avtobus je oživel, ko se je zdanilo in se je sonce počasi priplazilo izza obzorja. Zbrana druščina je z ohh in ahh pospremila to simfonijo gora in svetlobe pokrajine nad Tolmezzom in proti Sappadi. Vsi v pričakovanjih, kakšne so Karnijske Alpe, smo stegovali vratove in ostrmeli. Po vijugasti cesti smo se povzpeli do izhodišča našega tridnevnega potepanja po feratah Karnijskih Alp – za nas kar preveč skritega bisera čudovitih, mogočnih gora. Karnijske Alpe so  mejni greben me Avstrijo in Italijo, ki se začne nekje nad Trbižem in se spusti do doline Piave, kjer se začnejo Dolomiti. Spominjajo na Julijske Alpe in malo na Karavanke. Tisto, kar smo  zagledali po 3 urni vožnji pri izviru reke Piave, je bil pravljični pogled na venec mogočnih skalnatih vrhov, ki so se belili v nebo in se mehkobno spuščali v zelene doline, porasle z visokogorskim drevjem in posute s cvetočimi travniki, vmes pa smo  zaslutili in videli prelivajoče bistre vode, mogočne slapove potokov. Pomislila sem , da je to del gora, kjer so pred mnogimi stoletji še bivali naši slovenski predniki in da smo  malo še vedno del tega čudovitega sveta.
Pri avtobusu smo se okrepčali za začetek dneva, si naprtili nahrbtnike s prtljago za dva dni in se počasi z malo trdimi nogami povzpeli do koče Calvi. Ker je bilo še zgodaj, smo si privoščili jutranjo kavo, odložili odvečno prtljago in se zbrali pred kočo  v pričakovanju prve ture. Pogled smo usmerili k steni prve ferate Sartor, po pobočju najvišjega vrha Mt. Peralba. Z malo tesnobnimi občutki, kaj nas čaka, sem se ozirala navzgor. Pod sedlom  smo si nadeli opremo – oh ti vozli, kako že gre? Vodniki Breda, Uroš in Viki so nas pregledali, zavezali, nas skrbno opozorili na vse "pasti" in smo šli.
Bil je jasen dan, svizci so nam zažvižgali v pozdrav in pogum, mi pa veselo ob jeklenicah navzgor. Skala bela, čelo kmalu potno, čelada malo sem in tja, pa v skalo z njo; dobra je za trde glave, skala namreč, gora pa ima  z nami potrpljenje. Nekdo v skupini je razložil, da je bil na tej gori  tudi nedavno umrli papež  in da se ena od poti na vrh imenuje po njem. Pa se nekdo oglasi: "Poglejte na vrhu Marijo!" . Malo nas je tisti trenutek zalila rahla megla in skozi odprtino v jasnem nebu zagledamo vrh naše gore, na njem pa res kipec Marije. Tako  smo še tisti, ki smo mislili, da se nekateri malo šalijo na račun papeža, postali tiho in dobili poduk, da je na teh vrhovih večkrat kipec Marije.
Na vrhu sledijo čestitke, veselje nad seboj in lepim svetom, malo malice in pijače, pa hajd pot pod noge po "normalni" poti navzdol do sedla in mimo svižčevih domovanj z njihovim godrnjajočim žvižganjem in pogledi do vznožja naslednje ferate gore Chiadenis. Malo se je pooblačilo, pa smo kolebali bi šli, ne bi šli. Skoraj smo vzeli marjetice in začeli trgati listke : "bo dež, ne bo dež…bo za plezati, ne bo ….". Pa smo po  kontroli vremena le krenili. Srce smo nekateri potegnili s hlač nazaj gor, kamor spada, zajeli sapo in si rekli, saj nismo od včeraj, kar bo, bo. Stena se je dičila nad nami, kje hudirja nas bo spustila gor. Pa nas je tako lepo, s pomočjo jeklenic, da smo kar godli od užitka, ko smo plezali navzgor. Proti vrhu smo si ogledali ostanke bunkerjev 1. svetovne vojne. Nad vrtoglavim prepadom so varovali? koga in za kaj neki !!!!!!. 1ura 20 min pa smo bili na vrhu…….. Spet veselje, čestitke, čeprav z rezervo, saj je bilo treba še po drugi ferati dol. Ta je bila dobro opremljena in varovana, pa nekoliko bolj krušljiva, kar je Saša skoraj občutila na svoji glavi z letečim kamnom. Zato je nujna čelada in samovarovalni komplet, kar je  normalna oprema za take poti.
Proti večeru smo se zatekli v našo kočo. Povečerjali smo kraljevsko večerjo, lačni seveda, žejni pa še bolj. Tako zadovoljni s samim seboj in sploh z nebeškim svetom okrog sebe, smo zaspali.
Zjutraj navsezgodaj smo se spustili po zajtrku do avtobusa in se odpeljali skozi Sappado do prelaza in mejnega prehoda Ploeckenpass. Ravno na meji poteka zahtevna ferata na Mali Pal, znan po tem, da so na vrhu in po gori ostanki bunkerjev, jarkov, vojaških bivališč iz 1. svetovne vojne. Spet sem vlekla srce navzgor kamor spada in cmok v grlu nekam ven. Začelo se je takoj na začetku in se nadaljevalo skoraj vse do vrha:  gladka, mokra skala, vmes travnata ruša, mokra, blato na čevljih, jeklenice tudi po 15m spuščene brez vmesnih klinov, ničesar dobro za prijeti, skalnati trebuhi, jeklenice čez malo previsne dele, brez veliko klinov, stopov itd.
Vlekli smo se čez, eni z več spretnosti, eni s precej manj, veliko pa so nam vodniki in nekateri močnejši udeleženci z dodatnim varovanjem pomagali čez kočljive zadeve. Potrebovali smo vso moč v rokah in nogah in trebuhu in včasih v glasnem govorjenju in krikih kot dvigovalci uteži, utrujenost pa z uro v uro večja. Pozno popoldne smo prišli na vrh, srečni, utrujeni, veseli, da je konec. Proti koncu je padel še tale vic : "A veš, zakaj nad 1000m ni greha ? Zato, ker nihče nič več ne more!!!". Če sešteješ  9 urno plezanje in spust  po mulatjeri do avtobusa, gotovo drži. Na vrhu smo vsakega pospremili z vriski, vodnikom in njihovim pomočnikom: Bredi, Urošu, Vikiju, Andreju, Branetu pa iz srca hvala za vso požrtvovalnost in pomoč. Ja no, roke imate pa sedaj le malo daljše, kaj. Na prelazu nas je čakal avtobus -  oprostite, najprej zasluženo pivo, nato pa vožnja v Avstrijo do koče Valentinalm. Tu je sledila večerja, ples na domačo harmoniko brhkega dekleta in spanje, zasluženo, kar se da. Zjutraj pa malo poznejše vstajanje, crkljanje in prekrasen izlet do jezera Wolayersee. Hodili smo mimo cvetoči rododendronov, pašnikov, svizcev, vendar so pogledi uhajali v severno steno Coigliansa, kjer nas naj bi čakala še naslednja ferata…Ta dan smo bili preveč izčrpani od prejšnjega dne, zato smo ferato pustili za naslednjič in se odločili za prelep izlet v mehkobo trav pod vznožjem stene. Pot se vije po prekrasni dolini, kjer vodi tudi geološka pot, saj pokrajina geološko tako nenavadno raznolika, da niti ne veš, kam vse bi pogled usmeril. Na prelazu smo imeli malico, nato pa hop še navzdol na kopanje v mrzlo jezero (plavanje te zmanjša v velikost palčka…) in na manj mrzlo pivo v kočo. Jezero leži kot dragulj obdan s kristali, ki se vzpenjajo v nebo in nas vabijo, da jih še kdaj obiščemo. Osveženi znotraj ali zunaj smo se vrnili na planino Valentinalm in se  poslovili od vrhov Karnijskih Alp.  Preživeli smo tri dni v objemu prvobitne in skrivnostne narave Karnijskih Alp. Še se bomo vrnili.