Dolomiti
Foto: Brane Križnar, Tomi Podlogar in Uroš Prelovšek; besedilo: Matevž Zorman
01.09.2006
page 1 of 3 naprej

01 Gore nad sedlom Giau
01 Gore nad sedlom Giau
02 Poznopopoldanska silhueta
02 Poznopopoldanska silhueta
03 Po prvem plezanju
03 Po prvem plezanju
04 Vsi smo gor
04 Vsi smo gor
05 Kraljica Dolomitov
05 Kraljica Dolomitov
06 V spremstvu Tofan
06 V spremstvu Tofan
07 Z nasmehom na vrh
07 Z nasmehom na vrh
08 Nuvolau
08 Nuvolau
09 Ta bo za v album
09 Ta bo za v album
10 Pocitek v druzbi kraljev
10 Počitek v družbi kraljev
11 Nad Cinque (quatro) Tori
11 Nad Cinque (quatro) Tori
12 Kam
12 Kam?
13 Zadnji zarki
13 Zadnji žarki
14 Vecerni ples
14 Večerni ples
15 Proti Selli
15 Proti Selli

Prvega septembra smo se v jutranjih urah odpravili proti Dolomitom in našemu glavnemu cilju Piz Boe (3152 m). Opremo in nas smo razporedili v tri avtomobile. Cesta nas je peljala skozi Avstrijo mimo Lienz-a in nato v Italijo do Cortine, kjer se je kazal naš prvi cilj Nuvolau (2554 m). Hitro smo poskakali iz avtomobilov, se opremili in krenili proti izhodišču, prelazu (Passo) Giau (2236 m). Na vrhu Nuvolau nas je čakal čudovit razgled na dolomitske vršace. Tukaj lahko omenimo, da smo ponovno imeli srečo z vremenom, ki je bilo zares čudovito. Pot navzdol nas je vodila mimo Cinque (quatro) Tori, okoli katerih so ostanki vojaških zaklonov iz prve svetovne vojne. Že kar malo utrujeni smo se z avtomobili odpeljali proti koči Refugio A.Dibona (2050m), kjer smo bili deležni odlične hrane in še nekaj, kar je najbolj razveselilo naša dekleta, toplega tuša. Kar hitro smo jo mahnili k počitku, saj nas je drugi dan čakal glavni vzpon na Piz Boe.

Zjutraj nas je čakal lep dan in pot čez sedlo Falzarego proti prelazu Passo Pordoi  (2239 m), kjer smo pustili en avto, z ostalima dvema pa se odpeljali do izhodišča ture na Passo di Campolongo (1875m). Vožnja na prelaz nam je voznikom pomenila resničen užitek, dobra cesta, ostri ovinki. Tako da je bilo po koncu vožnje v zraku vonj po zavornih ploščicah in segretih gumah. Vzpon na Piz Boe (po Liechtenfelserjevi poti) je potekal po načrtih. Blizu 3000 m se nam je že poznala višina, katere pri nas nismo navajeni. V grapah je bilo že nekaj novega snega. Na vrhu koča, v koči pivo. Spust po "običajni poti" mimo zgornje postaje gondole na prelaz Pordoi, kapučino.

Zadnji dan smo se najprej ustavili v Cortini – nekateri so postanek izkoristili za shoping, drugi pa za ogled znamenitosti – nato pa smo obiskali še globoko sotesko (ferata pri Ponte Alto), ker smo se spustili pod slap in po drugi strani soteske splezali nazaj na rob. Potem so se naše poti razšle - eni so skočili še na "štrudl" (Strudlkopf pri Treh Cimah), drugi pa prijetno utrujeni nadaljevali pot po slikoviti jezernati gorski pokrajini proti domu. Ob poti domov, so naše pregrete noge zaslužile ohladitev v jezeru, članico odprave pa je presenetil feratarski krst.

Skratka bilo je res prijetno doživetje in se že veselimo naših naslednjih podvigov.