PD Iskra Kranj: Goličica - Sep 07
Foto: Marjana Perkovič, Majda Papler, Tatjana Cvetko, Andrej Bukovšek, Breda Pirc; besedilo: Breda Pirc
14.10.2007
page 1 of 3 naprej

01 Jalovec v jutru
01 Jalovec v jutru
02 Rana
02 Rana
03 Cez grapo
03 Čez grapo
04 Proti soncu
04 Proti soncu        
05 Na sedlu
05 Na sedlu
06 Na robu
06 Na robu
07 Zlato soncece
07 Zlato sončece
08 Povstercek
08 Povšterček.jpg
09 Krn pozdravlja
09 Krn pozdravlja.jpg        
10 Strmo med macesni
10 Strmo med macesni.jpg
11 Prehod med rusevjem
11 Prehod med ruševjem
12 Jalovec
12 Jalovec
13 Strmina ne popusca
13 Strmina ne popušča
14 Pogled na sencno stran
14 Pogled na senčno stran
15 Kateri so Pelci
15 Kateri so Pelci

Malo nas je že skrbelo vreme, kajti na gorenjski strani Vršiča in na sedlu nas je  pričakala megla. Takoj na primorski strani  pa – juhej - hladna jasnina, megle so izginile nekam v dolino Trente.
Spustimo se  do soteske Mlinarice in po drugi strani navzgor  v strmino, tu in tam tolikšno, da ne vidiš drugega, kot čevlje predhodnika. Ja, strme so  trentarske gore, to je vedel že Kugy, pa se je kljub temu vedno znova vračal sem. Ko se ves zasopihan ustaviš in zazreš v daljave, ti je popolnoma jasno zakaj. Njegov kip stoji nekje v globini pod nami,  skupaj zremo  tja proti Jalovcu, ki se koplje v prvih žarkih sonca...Potka se vije preko sedla Kukla; gnile deske, zarjavelo železje in kupi z mahom poraslega kamenja spominjajo na neke druge čase. Prečkamo grdo grapo, ki jo je ne tako davno nazaj izgrebel velik skalni podor. Telovadba čez podrta debla  se nadaljuje tja do sedla med Debelo pečjo in Goličico, kjer nas obsije sonce in hkrati zajame hladen veter. Ne počivamo dolgo, da se ne ohladimo. Od tu dalje je pot tlakovana z zlatom macesnovih iglic, prebijamo se skozi poljane ruševja, ki pušča dišeče "štemplje" na obleki. Proti vrhu se macesni umaknejo, med travnatimi vesinami poiščemo pot, ki vodi na greben in kmalu stojimo na vrhu. Preveč razgledov naenkrat nas tako  zaposli, da skoraj pozabimo na malico. Pokukamo tudi naprej po grebenu, le toliko, da stopimo na prag, pravzaprav na rob, kjer se začenja "pravo« plezanje. Razbiti grebeni Kanceljnov tja do Planje so rezervirani za  sladokusce - pa ne takšne kulinarične. Tudi naša malica v  restavraciji "Na strmih travah" je  slastna, izdatno začinjena z vetrom. Nekaj drobtinic privoščimo še  kavkam, da se odkupimo za motenje posesti. Kot vedno pred povratkom poskrbimo, da ne ostane za nami nobena sled. Ta svet je tako divji in nedotaknjen, da je vsak znak civilizacije moteč,  zato roma v nahrbtnik ene od udeleženk tudi stara plastenka, ki smo jo našli na poti.
Med sestopom nas greje sonce, ki na južna pobočja gore  pričara čudovito podobo zlate jeseni. Strme, visoke gore nad Trento, ki  so po severnih ostenjih že obložene s snegom, mečejo dolge sence v dolino, ki se  pripravlja na dolgo, mrzlo zimo...