PD Iskra Kranj: Komenski kras, Naravni rezervat - Izliv Soče
Foto: Stanko Dolenšek ; besedilo: Josip Malovrh in Stanko Dolenšek
22.12.2007
page 1 of 3 naprej

01 Brestovica
01 Brestovica
02 Zimski pocitek
02 Zimski počitek
03 Ucna ura
03 Učna ura

04 Zg. Brestovica
04 Zg. Brestovica

05 Nasa cetica
05 Naša četica
06 Cez drn in strn
06 Čez drn in strn
07 Skrivnostni svet
07 Skrivnostni svet
08 Z jamarjem
08 Z jamarjem
09 Grofova jama
09 Grofova jama
10 Prva svetovna vojna
10 Prva svetovna vojna
11 Orjak
11 Orjak
12 Slap
12 Slap
13 Ledene svece
13 Ledene sveče
14 Nismo sami
14 Nismo sami
15 Spim
15 Spim
Zaključni izlet M-odseka je minil v prijetnem druženju, ravno prav hoje in veliko zanimivostih, ki nam jih je pripravil naš vodnik Josip. Korak smo zastavili v Brestovici pri Komnu, kjer nas je pozdravilo toplo zimsko sonce. Mimo cerkvice sv. Anastazije in ruševin Gornje Brestovice smo se po kraških gmajnah dvignili na Grmado (323n.m.v.). Na severnem pobočju Grmade smo si najprej ogledali Grofovo jamo (Vogenco). Grmada je bila v prvi svetovni vojni pomembna avstrijska obrambna točka Soške fronte, zato je avstrijska
vojska jamo preuredila v zaklonišče in jo uporabljala do preboja fronte oktobra 1917. V jamo smo vstopili skozi skopan skalnat rov, ki se kmalu razširi v glavni rov in nas vodi v notranjost jame. Tla so vojaki preuredili v devet platojev za pograde v več nivojih. Na stropu so ohranjeni stalaktiti, odlomljeni zaradi tresljajev topniških obstreljevanj. Seveda pa niso manjkale orgle, zavese, slapovi, jamske živali... Ta del jame je osvetljen in urejen za oglede. Na dnu se rov prevesi v brezno, ki vodi v spodnje dvorane. V okolici jame smo si ogledali ostanke betonskih utrdb, strelskih jarkov in kavern.
Pogled z vrha Grmade nam je zastrla megla, vseeno pa smo se lahko razgledali proti Devinu, Tržiču, laguni izliva Timave in Soče. Pot navzdol nas je vodila proti Devinu. Izkoristili smo prvi dan, ko ni več "prave" državne meje in brezskrbno prešli na italijansko stran.
Z avtobusom smo pospešili do naravnega rezervata pri izlivu Soče. Sprejel nas je s toplimi, poznopopoldanskimi sončnimi barvami. S svojo prostranostjo in neokrnjenostjo ter obilico življenja nas je popolnoma prevzel. Nekaj tako drugačnega, barvitega tudi pozimi, s tisoči ptic ter množico belih konjev ne
vidimo velikokrat v življenju. In za povrh je to še na slovenskem etničnem ozemlju, ob naši reki. Šele mrak in mraz, ki je počasi legal na ravnico, sta nas usmerila proti domu. Naredili smo se še prijeten ovinek in si v osmici v Tomaju privoščili nekaj kraških dobrot. Polni vtisov smo se poslovili in si zaželeli lepe praznike in srečno Novo leto.