PD Iskra Kranj: Snežnik
Foto: Andrej Bukovšek, Miha Mrak; besedilo: Andrej Bukovšek, 23.2.2008
page 1 of 2 naprej

01 do tu z avtobusom 02 zacenjamo hoditi 03 redko lep mlad bukov gozd okrog nas.. 04...in oblaki nad nami 05  prva zeja
01 do tu z avtobusom 02 začenjamo hoditi 03 redko lep mlad bukov gozd okrog nas.. 04...in oblaki nad nami 05 prva žeja
06 vseh ne bomo prehodili 07 tisti kamen na vrhu je koca 08 vsi na vrhu, eden le za fotoaparatom 09 v prijazni koci 10 mimogrede se na en vrh
06 vseh ne bomo prehodili 07 tisti kamen na vrhu je koča 08 vsi na vrhu, eden le za fotoaparatom 09 v prijazni koči 10 mimogrede še na en vrh
11 poti ni, sami si jo bomo naredili 12 pogled na vrh z Gasperjevega hriba 13 naporno, a v uzitek 14 spuscamo se proti Leskovi dolini 15 sami, medvedov ni
11 poti ni, sami si jo bomo naredili 12 pogled na vrh z Gašperjevega hriba 13 naporno, a v užitek 14 spuščamo se proti Leskovi dolini 15 sami, medvedov ni
         
Čeprav malo prašni, spomini na ledene snežniške vetrove še niso zbledeli. Zato smo ga letos z nekaj dvoma  uvrstili v zimski program. Pa se je izkazalo drugače.  Špikov Lojze nas je, dvajseterico in enega mladiča, odpeljal  v oblačno jutro.  Po kratki kavici na Sviščakih nam je poledenela cesta mimo naselja vikendov malo omehčala kolena. Potem pa sta lepo narejena gaz in zložna pot poskrbela, da smo se med živahnim klepetom vzpeli skozi golo bukovje in meglice pod vršno streho. Že skoraj spomladansko sonce je ravno prav ojužilo sneg, da smo brez derez zmogli zadnjo strmino. Na kopastem vrhu je topel veter samo malo razmrščil dolgolaske. Pogled seže od Učke, Velebita, Gorskega Kotarja, preko Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, do Julijcev in Dolomitov. Nižje »krtine« so potopljene v megličasto morje, ki je prekrilo tudi Kvarnerski zaliv. Tik pod vrhom  vabi odprta koča ob toplo peč. Da se cunje posušijo in jezik razveže. K zadnjemu  prispevajotudi prijazni oskrbniki z domačimi pripravki. Ker nas je avtobus čakal v Leskovi dolini, smo spust začeli proti JV. Obljube o shojeni poti se žal niso izpolnile. Čez teden je vreme zabrisalo vse sledove. Zagazili smo v spomladanski gnilec, ki se je med ruševjem prediral do pasu. Še tistim zadaj so se globoke stopinje obešale na noge in dveurni sestop se je podaljšal kar za polovico. GPS je pomagal, da se nismo pogreznili še v kakšno od 300 kraških brezen na tej planoti. Bukovje nas je potem spremljalo med avtobusno vožnjo prav do Kozarišča na dnu Loške doline. V prostranih gozdovih domuje zverjad, srnjad in obilo leteče perjadi. Prizadevni domači lovci so v pristavi snežniškega gradu uredili muzej, ki nekaj tega izginjajočega bogastva tudi predstavlja. Še posebej sta zanimiva polharska zbirka in vodič, katerega hudomušno opisovanje ljubljenih mu živali (in to v pravem dolenjskem narečju) nas je dodobra nasmejalo. Pohitite, da ne zamudite! Ob prijetno utrujeni mešanici zehanja in čvekanja smo se pod Slivnico odpeljali v noč.