PD Iskra Kranj: Mala Mojstrovka
Foto: Tatjana Cvetko, Stanko Dolenšek; besedilo: Tatjana Cvetko, 2.3.2008
page 1 of 3 naprej

01 Mala Mojstrovka 02 Priprava derez.. 03 ...in cepinov 04 V strmino 05 Precenje
01 Mala Mojstrovka 02 Priprava derez.. 03 ...in cepinov 04 V strmino 05 Prečenje
06 Proti Grlu 07 Pod Grlom 08 Z opremo brez tezav 09 V soncen dan 10 Grlo
06 Proti Grlu 07 Pod Grlom 08 Z opremo brez težav 09 V sončen dan 10 Grlo
11 Bavski Grintovec 12 Ledeni Grebenec 13 Ni lepsega 14 Spageti 15 V rozicah
11 Bavški Grintovec 12 Ledeni Grebenec 13 Ni lepšega 14 Špageti 15 V rožicah
         

Mojstrovka je še vedno priljubljen zimski cilj tako planincev kot turnih smučarjev. Tudi nas so zamikale njene bele strmine. Trinajst se nas je zbralo v prelepem nedeljskem jutru – potem, ko smo v soboto zaradi slabega vremena turo odpovedali. Prav do Erjavčeve koče so nas pripeljali naši jekleni konjički. Od tam naprej pa počasi peš navzgor. V trenutkih, ko smo začeli stopati proti prelazu, so prvi sončni žarki pobožali vrhove. Veter je kuštral svežo rahlo belo pričesko grebena in vrtinčil snežni prah v višave.
Stanko je utiral pot po nedotaknjeni beli površini. Tu in tam se nam je prediralo med ruševje, višje gori pa je postalo trdo in nataknili smo si dereze, v roke prijeli cepine in že je dolga kača nadaljevala svojo pot. Sonce je postajalo toplo, božalo je razgreta lica. Vmes pa veter, sunki vetra, ki so nas skoraj premikali iz naše gazi. Nekaj centimetrov svežega pršiča je pobočja obleklo v tiho in skrivnostno obleko. Toda skale in ruševje, ki je kukalo iz snega, je bilo odeto v svetleč in hladen leden oklep. Kot bi se gora potopila v ledeno pravljico. Tiho in previdno smo stopali po skrivnostno belih ledenih pobočjih, veter pa je butal v naša telesa in nismo vedeli – je to dobrodošlica ali pa nas morda gora noče sprejeti na vrh... Toda vrh je bil tam na koncu pravljice in mi na njem. In stisk rok in torta za nek rojstni dan in smetana – nekaj na torti, nekaj v zraku in nekaj na naših oblačilih.
Potem pa sestop. Počasi in previdno, korak za korakom. Vmes so koraki zastajali, občudovali smo razgled na nam dobro znane vrhove daleč naokrog. Na plazu pod škrbino smo si nekateri dali duška – tekli smo navzdol po strmem snegu kot otroci, se vozili po zadnji plati... In vsi po vrsti srečni in razgretih lic posedeli na soncu v zavetju vršiške koče dokler sončni žarki niso izgubili svoje moči...