PD Iskra Kranj: Kurji vrh
Foto: Jelena Justin, Majda Papler, Breda Pirc; besedilo: Breda Pirc; 22. 06. 2008 ,
page 1 of 2 naprej

01 Sveze jutro pri Jasni 02 Strmo kot kurja lojtra 03 Modrooka Jasna 04 Zajemimo sapo 05 V gosjem redu na Kurji vrh
01 Sveže jutro pri Jasni 02 Strmo kot kurja lojtra 03 Modrooka Jasna 04 Zajemimo sapo 05 V gosjem redu na Kurji vrh
06 Nova perspektiva 07  Macesnov gaj 08 Pozdrav pod vrhom 09 Rezervirano za plezalce 10 Na balkonu...
06 Nova perspektiva 07 Macesnov gaj 08 Pozdrav pod vrhom 09 Rezervirano za plezalce 10 Na balkonu...
11 ...je tudi klopca 12 Ranjeni Koprivar 13 Pocitek na eni nogi 14  12 + 1... 15 Knjiga se bo napolnila
11 ...je tudi klopca 12 Ranjeni Koprivar 13 Počitek na eni nogi 14 12 + 1... 15 Knjiga se bo napolnila
         

Že zjutraj je bila  druščina dobre volje, verjetno največ zaradi lepega vremena, ki smo ga tako dolgo čakali, malo pa tudi zaradi šal na račun edinega predstavnika moškega spola v druščini, ki se je odpravila na Kurji vrh.
Nad naseljem vikendov pri Jasni smo kmalu zapustili makadamsko pot, stezica se je hitro postavila pokonci in nam zavezala jezike. Pot je res kar strma, vije se  čez skalne glave skozi bukov gozd, ki nudi le skope poglede na vrhove nad Kranjsko Goro. Ko smo se že dodobra prepotili in stopili na  nekoliko položnejšo pot, je Majda modro dodelila počitek in mimogrede  povedala, da se strmina tod šele začne. Prav zares je zadnji del poti pred vrhom spominjal na kurjo lojtro, zaradi strmine in zasušenega blata.
Zgodaj smo bili na vrhu, tako smo kljub vročemu dnevu lahko zdržali na soncu kakšno urico, da smo se naužili razgledov in miru osamljenega vrha. Potem smo se spustili na melišče pod Rigljico in stopili na pot Planica –Pokljuka, nekaj časa hodili po njej, kmalu pa je naša pot zavila po svoje. Mimo lovske koče smo sestopili do označene poti, ki vodi pod Špik in jo spet
kmalu zapustili, saj smo se namenili pokukati k Belim vodam, izviru, ki vre izpod skal in se preliva preko pragov, poraslih z mahom. Že od daleč je bilo slišati šumenje izvira, ki je letos izjemno močan, belo se peni čez temno zelene mahove in se ponuja v osvežitev. Napili smo se sveže studenčnice, da bi zmogli še zadnji del sestopa po mehki gozdni stezici, ki se kmalu priključi markirani poti k zgornjemu Martuljškemu slapu. Tu smo prvič ta dan srečali ljudi. Še živahneje je bilo na Jasenju,  pri brunarici z razgledom na Široko peč, kjer smo si v senci privoščili dobrote iz kotlov, ki so brbotali na odprtem ognjišču.
Za romantičen zaključek ture smo izbrali pot mimo spodnjega Martuljškega slapa, ob Martuljščici in tako kljub vročemu dnevu zaključili turo povsem sveži.