PD Iskra Kranj: Cinque Terre
Foto: Tončka Bajd in Tatjana Cvetko; besedilo: Tatjana Cvetko, 1. - 4. maj, 2008 ,
page 1 of 3 naprej

01 Porto Venere 02 Pisane stavbe obmorske vasice 03 Pohajanje po otoku Palmaria 04 Pticja igra 05 Prva vecerja
01 Porto Venere 02 Pisane stavbe obmorske vasice 03 Pohajanje po otoku Palmaria 04 Pticja igra 05 Prva večerja
06 Kuharske pomocnice pri delu 07 Prvi, zasluzeni pocitek 08 Monteroso al mare 09 Umetnost 10 Pomlad tudi v trgovinah
06 Kuharske pomočnice pri delu 07 Prvi, zasluženi počitek 08 Monteroso al mare 09 Umetnost 10 Pomlad tudi v trgovinah
11 Priblizujemo se vasi.... 12 ...ki je  polna turistov 13 Vsaka nas ocara s svojo lego...... 14....pisanimi ulicami 15 Do vsake vasi in iz vsake vasi so vodile STOPNICE
11 Približujemo se vasi.... 12 ...ki je polna turistov 13 Vsaka nas očara s svojo lego..... 14....pisanimi ulicami 15 Do vsake vasi in iz vsake vasi so vodile STOPNICE
         

Deželica na jugovzhodu Ligurskega morja. Pet dežel, pet obmorskih vasic, stisnjenih med morje in hrib. Vasice, ki so zaradi svoje nedostopne lege še vedno preproste, tople in pisane – čeprav zdaj tudi polne turistov:
Monterosso, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore.
Prehodili smo vse razdalje med vasmi, med nekaterimi tik nad morjem; med drugimi pa visoko pod vrhovi ligurskega hribovja. Dodali smo še Porto Venere na jugu in Levanto na severu.
Prijazen kamp nas je gostil vse dni – a vanj smo se vračali že utrujeni pozno zvečer in zmogli le posrebati krožnik juhe, globoko zajeti v testenine (za moč naslednji dan), se stuširati. Potem je pogovor počasi ugasnil skupaj z dnevom.
Dnevne razdalje, povprečno dolge 20 kilometrov so nas utrudile. Toda, bilo je veliko tistega, zaradi česar se je izplačalo potruditi naprej: toplo sonce, prelepi razgledi, vonj po zreli pomladi med travniki in vinogradi, rosa na vrčku piva med počitkom v vasicah. Steze brez konca, komaj predstavljiva strmina in vsepovsod stopnice. Zapomnili si jo bomo, »deželo tisočerih stopnic«.
Najbolj znan del poti, imenovan »Pot ljubezni« je dnevno obiskana od stotin (?tisočev) ljubezni željnih turistov. Hoja po večinoma leseni poti visoko nad morjem in pod strmimi stenami je lepo doživetje, čeprav hkrati precejšnja vaba trumam turistov. Saj se vendar podobne stezice vijejo vsepovsod - vsak dan (lahko) stopamo po njih. Le ozreti se moramo okrog in občutiti jih moramo medtem, ko hitimo v vsakdan.