PD Iskra Kranj: Kraljevska špica
Foto: Majda Papler, Saša Naglič in Marjana Perkovič; besedilo: Marjana Perkovič, 10. avgust 2008
page 1 of 2 naprej

01 prvi del ekipe v Lescah 02 tudi na Jostu je prav fajn 03 Mojstrovka v rdecem 04 Jerebica s belo kapo 05 zapusceni Rabelj
01 prvi del ekipe v Lescah 02 tudi na Joštu je prav fajn 03 Mojstrovka v rdecčm 04 Jerebica s belo kapo.jpg 05 zapuščeni Rabelj
06 proti zapuscenemu rudniku 07 Gamsova mati z Divjimi kozami 08 ostanki rudnika svinca in cinka 09 na Mali kraljevski spici je prav zanimiv kriz 10 kraljicna s krono
06 proti zapuščenemu rudniku 07 Gamsova mati z Divjimi kozami 08 ostanki rudnika svinca in cinka 09 na Mali kraljevski špici je prav zanimiv križ 10 kraljična s krono
11 pri kraljevski kroni 12 na polovici poti navzdol 13 pri italijanski markaciji 14 rimski vojscak 15 v soteski Ziljice
11 pri kraljevski kroni 12 na polovici poti navzdo 13 pri italijanski markaciji 14 rimski vojščak 15 v soteski Ziljice
         
No pa smo jo le osvojili! Že v tretje naj bi bila odpovedana tura na Kraljevsko špico oz. Monte Re, vendar smo vstrajni, optimistični in vedoželjni turo prestavili na avgust. Tokrat nam je goro le uspelo osvojiti. V juniju pa smo prišli le do Lesc. Do tja so nas spremljali črni oblaki, v Lescah pa jim je uspelo, da so nas dokončno prestrašili, zato smo se vrnili v Kranj. V Kranju pa nas je tako lepo pozdravil s soncem in mavrico obdan Jošt, da se mu nismo mogli upreti. Tončka se je ponudila, da nam razkrije skrivnostno pot in z veseljem smo ji sledili. Ne glede na to, da nismo bili na naši predvideni turi oz vrhu, smo bili zadovoljni z našim podvigom. Naše navdušenje smo sporočili še Saši in tudi ona se je kmalu odpravila osvojit vrh njene hišne gore.
Tudi tokrat so nas iz Kranja, pa skoraj vse do Kranjske gore spremljali grozeči temni oblaki. Tam pa nas je pozdravila v rdeče obarvana Mojstrovka, nato pa še Ponce. Črnih oblakov pa kar naenkrat ni bilo več. V Kr. Gori se nam je pridužila tudi vodnica Majda in skupaj smo jo ubrali proti Cave del Predil (Rabelj), kjer smo se našli še z Pavletom in Mirjam.
Gora nas je lepo pozdravila in zagrizli smo v njene strmine, ki niso ponehale, ma skoraj do vrha, ampak se je splačalo. Na vrhu nas je vendar čakala kraljevska krona.
Jutranje meglice se še niso razpršile in tudi vrha nekako sonček ni hotel obsijati, zato smo se počasi odpravili po isti poti nazaj v dolino. Je blo potrebno kar orng pazit, saj je bila pot res strma in še spolzka za povrh. Vendar izkušenim planincem pot ni povzročala večjih težav in kmalu smo prišli v dolino, kjer nas je že čakal šofer.
Na poti domov, smo se ustavili še v Trbižu in si privoščili obisk Napoleonovega vojaka in ogled soteske Ziljice.
Za zaključek skupnega druženja pa smo se prepustili dobrotam, ki jih je postregla teta Pehta.