PD Iskra Kranj: Poludnik, Karnijske Alpe
Foto: Tatjana Cvetko, Marjana Perkovič, Breda Pirc, Uroš Prelovšek; besedilo: Breda Pirc, 6.9.2008
page 1 of 2 naprej

01 Brsko jezero(Egger Alpen See) 02 Na meji Avstrija-Italija 03 Zdaj pa v breg 04 Vzpon v dezju 05 Po bitki
01 Brsko jezero(Egger Alpen See) 02 Na meji Avstrija-Italija 03 Zdaj pa v breg 04 Vzpon v dežju 05 Po bitki
06 Dez prihaja z zahoda 07 Meglice nad Ziljsko dolino 08 Dez je ponehal 09 Celada je za dez 10 Gadek
06 Dež prihaja z zahoda 07 Meglice nad Ziljsko dolino 08 Dež je ponehal 09 Čelada je za dež 10 Gadek
11  Mokro 12  Komaj sem ga ujel... 13 Vetrovno tudi na vrhu 14 V dolino 15 Se vedno piha
11 Mokro 12 Komaj sem ga ujel... 13 Vetrovno tudi na vrhu 14 V dolino 15 Se vedno piha
         

Brezupno megleno in deževno jutro nas je pozdravilo na parkirišču na Nevejskem sedlu, a nam ni vzelo poguma. Skupino "feratarjev", nabrušenih za zelo zahtevno ferato Julija, je mogoče res za trenutek obšlo malodušje, saj je upanje, da bomo šli na načrtovano turo, izpuhtelo v meglah, ki so povsem zatrpale vrhove Kaninskega pogorja. Po pogovoru ob kapučinu pa smo se družno odločili, da gremo v Karnijske Alpe. Tam bi znalo biti glede na  jutranje izglede in smer gibanja oblačnosti več možnosti, da se povzpnemo na katerega od obeh vrhov, ki sva jih z Urošem predlagala kot nadomestni  turi.
Zapeljali smo se skozi Trbiž do Pontebe, ter po gorski cesti pod prelaz Mokrine, kjer leži priljubljeno smučišče Nassfeld. Pod sedlom je izhodišče za enega od pristopov na Konjski Špik (Monte Cavallo), ki je bil eden od nadomestnih ciljev. Vreme pa  tudi tukaj ni dovolilo, da bi izvedli srednje zahtevno ferato Contin, zato smo se odpeljali preko sedla v Ziljsko dolino. Tu so se meglice trgale in dež ponehal.
Gorska cesta nas je pripeljala na parkirišče  Brške planine(Egger Alm), nad katero kraljuje Poludnik. Vrh, ki mu do dvatisočaka zmanjka le en meter,  te kljub spoštljivi višini prijazno sprejme tudi v mokrem vremenu.  Pripravili smo se na turo - pasovi in čelade so romali iz nahrbtnikov v prtljažnik, dežniki in pelerine pa v nahrbtnike. Udobna, zložna  pot nas je vodila ob robu  planine mimo lesenih planšarij. Kmalu  je široka pot postala stezica in zavili smo v mokro, travnato strmino. Ob prehodu "meje" med Avstrijo in Italijo me je obšla misel, kolikokrat smo v današnjem dnevu že prestopili nekdanje meje treh držav, z avtom in peš… Zgodbe o graničarjih,  dovolilnicah, omejenem gibanju se slišijo neverjetne in so postale del "temnejše" preteklosti. Ravno Karnijski vrhovi potekajo po mejnem območju, gore so posejane z mejniki, ostanki  nekdanjih vojaških položajev. Že davno pa so odšli varuhi meja - graničarji in vojaki. Ko pogleda človek z mejnih vrhov  dolino - na italijansko ali avstrijsko stran, ali v domače loge, ne vidi in ne občuti nobene razlike, nobenih meja. Na Poludniku je občutek »brezmejnosti« še posebno intenziven, saj gora nudi dovolj prostora, da človek svobodno in brezskrbno zadiha in počuti se svobodnega in varnega prav zato, ker ga nihče ne »varuje«.

Veliko karnijskih vrhov ima imena  v treh jezikih – zapomniti si je treba slovensko, italijansko in Nemško ime. Poludnik ima le eno ime. Kot navajata avtorja vodnika Karnijska potepanja, je slovensko «opoldansko« ime  zdržalo nemške pritiske skozi čas in se ohranilo prav do danes. Na vrhu smo resda stali okoli poldneva, a se je sonce še sramežljivo skrivalo za oblaki, tako da nismo uspeli ugotoviti, na katero od planin pada senca Poludnika opoldan. Smo si pa zato zapomnili lepo zveneča slovenska imena teh planin: Brška planina(Egger Alm), Poludniška planina in Dolska planina(Dollacher Alm). In si v mislih naslikali podobo zrele jeseni in zimske idile v tem čudovitem koščku Karnijskih Alp. Takrat pridemo pogledat, kam pada senca gore v sončnem dnevu…