PD Iskra Kranj: Ledeniško usposabljanje vodnikov PD Iskra Kranj
Foto: Stanko Dolenšek; besedilo: Andrej Bukovšek, 27. 09. 2008
page 1 of 2 naprej

01 Priprave v zgodnjem jutru 02 Najprej zajtrk 03 Oprema za hojo po ledeniku 04 Ledeniska naveza 05 Sidrisce za resevanje
01 Priprave v zgodnjem jutru 02 Najprej zajtrk 03 Oprema za hojo po ledeniku 04 Ledeniška naveza 05 Sidrišče za reševanje
06 Delo pod obremenitvijo 07 Priprava skripca 08 Koliko vrvi in vozlov 09 Ali je prav 10 Izdelava blokade
06 Delo pod obremenitvijo 07 Priprava škripca 08 Koliko vrvi in vozlov 09 Ali je prav? 10 Izdelava blokade
11 Ploscica za varovanje 12 Dvojni skripec za dvig 13 Preskus delovanja 14 V ferati 15 Na svidenje
11 Ploščica za varovanje 12 Dvojni škripec za dvig 13 Preskus delovanja 14 V ferati 15 Na svidenje
         

Splet naključij nas je tokrat pripeljal pod Kanzianiberg. Porfiriten, sto metrov visok osamelec na severni strani Kepe je bil nazadnje prekrit z ledom pred kakšnimi deset tisoč leti. Zato se je zdel v jutranjem mraku nekoliko neprimeren za ledeniški tečaj. Sumnjičavo smo vlekli lopate, dereze in cepine iz nahrbtnikov.

Pa ni bilo niti z drytoolingom nič. Okrancljani z vrvmi, pasovi in čeladami, smo napadli gozdiček pod strmimi stenami. Namesto na lednih vijakih smo sidrali na smrekah in spletali pajčevino ledeniških navezav. Od dvojne do četverne. "Razdeli štrik! Zategni vozle! Konec v nahrbtnik, prusik v žep!" so odmevali ukazi komandanta. Sosedom Avstrijcem smo uspešno zaprli dostop do plezališča.

Po prvi bitki je zadišalo iz kotla, pardon, iz avtobusnega prtljažnika. Po malici pa spet na juriš, ker je pri padcu v razpoko treba ukrepati hitro. Prenos podaljševalnega vozla pri spustu je bil nekoliko zapleten. Na vponkah je nastajal prav lepo pisan pulover. Naprej je šlo bolj gladko. Vsekakor je lažje, če te občasno popravi izkušen poveljnik, kot če sam razvozljavaš zapleten hokuspokus iz priložene literature. In kaj smo počeli z ubogo vrvjo? Aretirali smo jo. S polbičem, polzanko in varovalcem. Zaprli z gardo. In jo s škripcem mučili na pravi srednjeveški natezalnici. Kot da nam bo potem povedala, kje je nabližji bife za kavo! Da se nismo preveč vživeli?

Ker ja kazalo, da bomo iz vrvi res iztisnili vodo, smo šli iskat primerno gradbišče za zaključno vajo. Čeprav izgleda monoliten, je tale pukl prava mišnica sten, stolpov, preduhov in razpok. Izpod previsov bingljajo plezalci in vsaka skala je naježena s svedrovci. Za salonarje je do vrha speljana široka, skoraj sprehajalna pot. Za tiste vmes pa je zanimiva ferata, ki se začne na koncu parkirišča.

Kratko ogrevanje se zaključi s zračnim prehodom po ozkem deblu. Po nekaj šodrastih metrih nas žica in klamfe usmerijo navpik in v fantastičen požiralnik, ki gre dvakrat skozi hrib. Za močnejše postave ne priporočamo. Izpljunil nas je na ozek, skromno poraščen vrh stolpa. Ob pogledu navzdol so se zašibile noge in v trebuhu je nenavadno zajamralo. Prostovoljce za spust je raje določil kar vodja tečaja. Kako so se počutili, viseč kot pršuti na burji, vedo le sami. Zaradi dvojnega varovanja na debelem borovcu nevarnosti ni bilo, a potem, ko smo jih nekako potegnili "iz razpoke", so nekateri obljubljali rundo pri Aljažu.

V Dovjem nas je že čakala miza. Avtobus je na srečo zmogel klanec iz Trbiža in tudi kapučina še ni zmanjkalo. Na koncu smo se strinjali, da Finkensteinski "ledenik" ni čisto za vnemar. Tisti pravi je pa še v načrtu. Če ga ne bo prej pobralo.