PD Iskra Kranj: Prenj in Čvrsnica
Foto: Antonija Bajd, Jana Jerič, Breda Pirc, Uroš Prelovšek; besedilo: Uroš Prelovšek, 25. - 28. 6, 2009
page 1 of 7 naprej

01 Jajce 02 Slap 03 Na trdnjavi 04 Kaj je ostalo od ponosa 05 Nad Prozorom
01 Jajce.jpg 02 Slap.jpg 03 Na trdnjavi.jpg 04 Kaj je ostalo od ponosa.jpg 05 Nad Prozorom.jpg
06 Sef skupine  in sofer avtobusa 07 Pred motelom 08 Pogovor ob jutranjem zastoju v megli 09 Nad tisocmetrskimi prepadi 10 Jutranje tihozitje
06 Sef skupine in sofer avtobusa.jpg 07 Pred motelom.jpg 08 Pogovor ob jutranjem zastoju v megli.jpg 09 Nad tisocmetrskimi prepadi.jpg 10 Jutranje tihozitje.jpg
11 Zacetek ture v dezju 12 Veliko nas je 13 Stalna nevarnost 14 Pri koci Vrutak susimo deznike 15 Vrsni del Prenja v megli
11 Zacetek ture v dezju.jpg 12 Veliko nas je.jpg 13 Stalna nevarnost.jpg 14 Pri koci Vrutak susimo deznike .jpg 15 Vrsni del Prenja v megli.jpg

Med 25. in 28.junijem smo se "Iskraši" (opomba: društvo je seveda odprtega tipa in dostopno vsakemu planincu) podali na že tradicionalni izlet v Bosno. Tokrat smo obiskali Prenj in Čvrsnico. Izlet sta vodila Niko in Milan. V četrtek smo se ob 6h zbrali pred Creino, sledila je vožnja po dolenjski avtocesti do Obrežja in naprej po Hrvaškem do mejnega prehoda Gradiška z Bosno. Med potjo smo si ogledali znamenito Jajce, njegovo trdnjavo in slapove, proti večeru pa prispeli v Konjic, kjer smo se v motelu nastanili za tri nočitve.
V petek zjutraj smo se s terenci, kombiji in minibusom podali na triurno vožnjo po ozkih cestah nad tisočmetrskim prepadom do Tisovice, izhodišča ture. Planota leži v severnem delu Hercegovine v srcu dinarskih gora. Obkroža ga več rek (najbolj znana je Neretva), Boračko jezero, Jablaničko jezero in Grabovičko jezero. Temu delu pravijo tudi "Visoka Hercegovina". Na začetku je malo porosilo. Med potjo so nas bodle v oči table z opozorili pred minami. Ustavili smo se pri pravkar zgrajenem zavetišču Vrutak, kjer se je odstrl pogled na vršni del Prenja z najvišjim vrhom Zeleno glavo. Vzpon na sam vrh je mestoma zahteven, po strmih travah smo se povzpeli do sedelca pod vrhom, od koder je le še krajši vzpon po še zasneženem strmem skalnatem vršnem delu. Sestopili smo v dolino na Jezerce s spominskim obeležjem in naprej po eksotični, raznoliki pokrajini do Ruišta. Sledila je vožnja do Konjica nad kotlino z Boračkim jezerom. Med vožnjo do motela smo se ustavili v gostišču ob cesti in pogasili žejo ter poskusili dobro turško kavo.
Naslednjega dne (sobota) smo imeli v planu vzpon na Čvrsnico. Planota leži med desnim bregom Neretve  in njenimi pritoki. Zjutraj smo se z avtobusom zapeljali v Jablanico in naprej do izhodišča na planoti Risovac (smučišča). Zaradi prihajajočih neviht smo prvotno načrtovano turo na najvišji vrh Pločno (2227m) skrajšali. Hajdučka vrata smo izpustili in se povzpeli Veliki Vilinac (2118m). Pločno smo občudovali od daleč, bil je že v oblakih. Planinci v tem koncu so aktivni tako poleti kot pozimi. V Jablanici imajo tudi "Planinarsko-smučarsko društvo". Na povratku smo sestopili do koče pod Vilincem in nato v dežju sestopili do avtobusa.
V nedeljo smo se vračali. V Jablanici smo si spotoma ogledali podrti most čez Neretvo (iz 2.sv.vojne) in muzej. Sledilo je še nekaj postankov, med drugim tudi za kosilo, ob 22h pa smo bili že blizu doma.

Pohodniška s Prenja
 
Tokrat se Iskraši podamo do Prenja,
četudi dež že sedem dni ne jenja.
 
Ivan reče "Tole res ni špas!",
stisne volan in pritisne na gas.
 
Čez Gradiško in Banjaluko jo užgemo do Jajca,
kjer za nagrado čaka nas Titova majca.
 
Nad Prozorom odpre razgled se do Prenja,
a vreme še vedno prav nič se ne menja.
 
Proti večeru le pridemo v Konjic motel,
pred vhodom zakotalim se v prvi fotelj.
 
Dolga je noč a težko je zaspat,
debela blazina hudo stiska vrat.
 
Zjutraj na izlet odpeljejo nas z džipi,
to so res rovte, se rukam kot hipi.
 
Pričnemo s turo in ko na Vrutku pridemo do koče
tam vendarle je konec moče.
 
Odstrejo veličastni se prenjski vrhovi,
ob pogledu nanje smo spet kakor novi.
 
"Pokret volovi!" po pavzi komandira Niko,
potem pa tanko doda "gremo Iskra" in postavi piko.
 
Ravno ko obujamo planinske spomine,
z glavo udarim v tablo - "Mine!".
 
"Pazi, osel!", se dere naslednik,
nič kaj obziren sobesednik.
 
Nedolgo zatem smo vrh prvega brega,
kjer čakajo nas še zaplate snega.
 
Na razcepu krenemo proti Zeleni glavi,
prvi del vodi po prav strmi travi.
 
Dolg je ta ep in nima konca,
a mi bolj veselimo se prvega sonca.
 
Če želite zvedeti vse,
naslednjič na izletu pridružite se!