PD Iskra Kranj: Pohorje
Foto: Stanko Dolenšek in Miha Mrak ; besedilo: Stanko Dolenšek, 11. - 12.7. 2009
page 1 of 4 naprej

01 Start v Slovenj Gradcu 02 Prijateljice 03 Borovnice 04 Urslja gora 05 Koca pod Kremzarjevim vrhom
01 Start v Slovenj Gradcu.jpg 02 Prijateljice.jpg 03 Borovnice.jpg 04 Urslja gora.jpg 05 Koca pod Kremzarjevim vrhom.jpg
06 Cipka 07 Kremzarjev vrh 08 Mehkoba 09 Skozi gozdove 10 Junak
06 Cipka.jpg 07 Kremzarjev vrh.jpg 08 Mehkoba.jpg 09 Skozi gozdove.jpg 10 Junak.jpg
11 Na Malo Kopo 12 Mocvirske trave 13 Zarece cvetice 14 Proti Veliki Kopi 15 Gorska arnika
11 Na Malo Kopo.jpg 12 Mocvirske trave.jpg 13 Zarece cvetice.jpg 14 Proti Veliki Kopi.jpg 15 Gorska arnika.jpg
Pohorje vedno predstavlja izziv za vsakega planinca, ki se podstopi, da ga bo prehodil v celoti. Mi smo se odločili, da se ga bomo lotili v smeri od Slovenj Gradca do Maribora, smeri ki je manj običajna. Dva dni smo sledili markacijam in enkam Slovenske planinske poti (transverzale) in obiskali njenih prvih šest točk. Prvi dan nas je pot vodila preko Kremžarjevega vrha, Male in Velike Kope ter Črnega vrha, ki je najvišji vrh Pohorja. Občudovali smo čudovito naravo in silne gozdove, cvetje nas je pozdravljalo v vsej svoji pestrosti. Ob poti smo se sladkali z debelimi borovnicami in joj, nedotaknjene za sabo puščali orjaške jurčke in lisičke. Gobarjem v skupini so se trgala srca. V planinskih kočah smo veselo pritiskali žige v nove knjižice in se na hitro okrepčali. A pot je bila še dolga. Na srečo so nas oblaki in nekaj kapljic dežja zavarovali pred vročim soncem. Čez Ribniško Pohorje smo nadaljevali proti Lovrenškim jezercem ter v večernem soncu mimo Rogle skozi močvirja hiteli proti Klopnemu vrhu. Tam nas je čakala gostoljubna koča. Zjutraj smo se prebudili v bleščeč dan in kar dvignilo nas je na noge. Skozi hladne gozdove smo hiteli do razkošnega slapa Veliki Šumik. Pot do slapa je strma in izpostavljena ter zahteva nekaj pazljivosti. Nagrajeni smo bili z obilico vode, ki se je zlivala čez črne skale. Dve uri hoje po divjini do Areha sta hitro minili. Tam pa smo po dnevu in pol divjine doživeli pravi civilizacijski šok. Jekleni konjički so zasedli vsa razpoložljiva mesta, pred idilično cerkvico je bila velika množica, glasba je bučno odmevala iz zvočnikov. Tradicionalno tekmovanje za najbolj slasten pohorski pisker je bilo na vrhuncu. Spogledali smo se in vedeli, da to ne bo za nas. Dovolj je bil kratek postanek za žige in naprej v mirnejše okolje. Mariborska koča je bila bolj prijazna. Po okrepčilu nam je ostal še zadnji del poti do Bolfenka in gornje postaje pohorske vzpenjače, od koder nas je očaral razgled na Maribor z okolico. V dolino smo se spustili po strmem smučišču, kjer vsako zimo tekmujejo pohorske lisičke. Naše potepanje smo zaključili s slikovito vožnjo skozi Dravsko dolino nazaj do Slovenj Gradca. Vsi smo bili prešerno razpoloženi in ponosni, da smo zmogli zanimivo in naporno pot.