Potem ko smo aprila 2018 prehodili greben Žabnika v severnem delu Čičarije ob slovensko-hrvaški meji, smo se letos odpravili na ‘najzahodnejši hrvaški tisočak’ Žbevnico (1.014m), ki leži v južnem, hrvaškem delu Čičarije. Lani je izlet odpadel zaradi korone. Bilo je nekaj odjav tik pred odhodom (bolezni, pogrebi,…), zato smo namesto večjega morali poiskati manjši avtobus.
S hojo smo pričeli v Slumu, kjer smo si ogledali eno od najstarejših istrskih lip. Najprej smo hodili po gozdičku do Bresta, nato po strmejšem odseku’ do plan. koče pod Žbevnico, ki leži na prijetni razgledni lokaciji, odprta pa je le ob nedeljah. Na urejenih klopeh pred planinskim domom smo si postregli kar sami iz svojih nahrbtnikov, saj domačini kljub najavi našega prihoda koče ta dan niso odprli. Postrežba je bila izvrstna in (vsaj cenovno) ugodna.
Po odmoru smo nadaljevali ‘po desni (normalni) poti’ na travnati vrh Žbevnice, označen s ‘piramidnim’ znamenjem. Pričakala sta nas veter, sonce in enkratni, široki razgledi v vse smeri, ki segajo od Učke preko Istre, Trsta, Slavnika in Žabnika do Italije in Slovenije. Zaradi vetra smo kmalu po skupinskem fotografiranju nadaljevali pohod po razglednem slemenu Žbevnice do Špičastega vrha (957m). Od tu se slovenska Obala vidi ‘še nekoliko bolje’. Sestopali smo po deloma krožni poti do planinske koče, kjer je bil spet ‘malce daljši’ odmor, nato pa po mestoma strmejšem odseku poti v Brest, kjer nas je počakal avtobus.
Ustavili smo se še v Buzetu, kjer smo se sprehodili po starem delu mesteca (‘stari grad’), ki leži na blagi in razgledni vzpetini, si ogledali nekaj mestnih znamenitosti (mestna vrata, beneški vodnjak (‘štirna’ / vodna cisterna), cerkvice, mestna arhitektura itd.) in ‘s kavo ali po želji’ zaključili izlet. Vreme je bilo ta dan ‘kot naročeno’ za hojo, razgledi široki, planinska družba prijetna. Vabljeni na naše naslednje izlete.