No pa smo jo le osvojili! Že v tretje naj bi bila odpovedana tura na Kraljevsko špico oz. Monte Re, vendar smo vztrajni, optimistični in vedoželjni turo prestavili na avgust. Tokrat nam je goro le uspelo osvojiti. V juniju pa smo prišli le do Lesc. Do tja so nas spremljali črni oblaki, v Lescah pa jim je uspelo, da so nas dokončno prestrašili, zato smo se vrnili v Kranj. V Kranju pa nas je tako lepo pozdravil s soncem in mavrico obdan Jošt, da se mu nismo mogli upreti. Tončka se je ponudila, da nam razkrije skrivnostno pot in z veseljem smo ji sledili. Ne glede na to, da nismo bili na naši predvideni turi oz. vrhu, smo bili zadovoljni z našim podvigom. Naše navdušenje smo sporočili še Saši in tudi ona se je kmalu odpravila osvojit vrh njene hišne gore.
Tudi tokrat so nas iz Kranja, pa skoraj vse do Kranjske gore spremljali grozeči temni oblaki. Tam pa nas je pozdravila v rdeče obarvana Mojstrovka, nato pa še Ponce. Črnih oblakov pa kar naenkrat ni bilo več. V Kranjski Gori se nam je pridužila tudi vodnica Majda in skupaj smo jo ubrali proti Rablju (Cave del Predil), kjer smo se našli še s Pavletom in Mirjam.
Gora nas je lepo pozdravila in zagrizli smo v njene strmine, ki niso ponehale, ma skoraj do vrha, ampak se je splačalo. Na vrhu nas je vendar čakala kraljevska krona.
Jutranje meglice se še niso razpršile in tudi vrha nekako sonček ni hotel obsijati, zato smo se počasi odpravili po isti poti nazaj v dolino. Je blo potrebno kar orng pazit, saj je bila pot res strma in še spolzka za povrh. Vendar izkušenim planincem pot ni povzročala večjih težav in kmalu smo prišli v dolino, kjer nas je že čakal šofer.
Na poti domov, smo se ustavili še v Trbižu in si privoščili obisk Napoleonovega vojaka in ogled soteske Ziljice.
Za zaključek skupnega druženja pa smo se prepustili dobrotam, ki jih je postregla teta Pehta.