V soboto 5. marca 2016 smo planinci PD Iskra Kranj obiskali manj znane in odročne kraje Loškega Potoka, kjer je ena najmanjših slovenskih občin. Ob odhodu se je pomlad že čutila v zraku, ko pa nas je avtobus preko Ribniške doline in Sodražice “dostavil” v center njihove občine – Hrib, pa smo padli v pravo zimsko idilo. Pričakal nas je prijatelj, domačin Jaka in nas najprej razposlal v bližnje bifeje na jutranjo kavico. Ko se nam je uspelo ponovno zbrati, smo se po asfaltni poti povzpeli na bližnji hrib Tabor, kjer stoji farna cerkev s pokopališčem. Od tu se kot na dlani vidi cela dolina Loškega Potoka s tremi glavnimi naselji: Hrib, Travnik in Retje.
Da bi šli naprej po bližnjici ni bilo niti za misliti, zato smo sestopili po poti vzpona. Suha cesta nas je nato peljala skozi Šegovo vas do zaselka Matevljek. Naprej je bilo treba v sneg. Nekaj časa smo sledili traktorski vlaki, nato pa – celec, katerega debelina se je večala z višino. Tudi zimska idila je pokazala svoj pravi obraz, veter nam je pridno klatil sneg z vejevja, pa še rahlo pršeti je začelo. Ampak smo vztrajali, tudi po zaslugi nekaterih možakov (predvsem Ivana), ki so bili pripravljeni na menjavo na čelu kolone.
Glavni odmor smo si zato privoščili v skalni votlini, Votla skala imenovani, ki nam je nudila mirno zavetje. Nato nas je čakal kratek, a zahteven delček poti. Po ozki polici smo prišli do skoka, kjer je bila vsem udeležencem potrebna ponujena vodnikova roka. Vse se je srečno izšlo, pred nami je bil le še dokaj naporen zaključek pravega zimskega vzpona na grebenasti vrh 1212m visokega Petelinjeka. Tu smo se zadržali le toliko, da smo napravili nekaj posnetkov, kajti mrzel veter nas je preganjal naprej. Po sestopu z grebena se nismo držali označene steze, kjer so bili nanosi snega debeli krepko čez pol metra. Izbrali smo spust “kar počez” skozi gozd, pod drevjem je bilo manj snega.
V dnu strmine smo prišli na označeno stezo in na pot, po kateri smo dosegli našo gaz. Seveda je bila hoja naprej veliko lažja in dokaj hitro smo spet prišli v zaselek Matevljek. Tu smo skrenili proti vasi Travnik, kjer smo bili v gostilni dogovorjeni za toplo malico. Pa nismo hiteli v gostilno, kajti naš prijatelj Jaka nas je povabil domov. Najprej nas je pogostil z domačimi dobrotami, nato pa razkazal zasebni etnološki muzej. Neverjetno koliko starin je rešil pred propadom in shranil zanamcem. Kapo dol, Jaka!
Čas nas je začel počasi priganjati, gostilničarka je bila že tudi gotovo malo nervozna, ker smo zamujali. Kljub temu smo bili lepo in hitro postreženi. Čeprav nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, smo se domov vračali z lepimi vtisi.