Tokratnega poznozimskega ali zgodnjepomladanskega planinskega izleta smo se lotili z vlakom. Med nekaterimi prijavljenimi je bilo pred izletom kar nekaj skrbi zaradi “malce mokre” vremenske napovedi. Kljub temu se nas je v soboto na izletu zbralo 14 planincev in planink. Nekateri so vstopili na vmesnih postajah, v Kresnicah na železniški postaji pa smo počakali še našo planinsko prijateljico iz Trsta, ki je prišla tja z avtom.
Najprej smo se povzpeli zložno po gozdu in jasah do industrijskega obrata apnenca iz Kresnic (izkop apnenca, ki ga z žičnico odvažajo v dolino), od tam naprej pa pretežno po makadamski ali asfaltni cesti do Geossa (geometrijsko središče Slovenije), kjer smo naredili krajšo pavzo.
Ogledali smo si zelo zanimive lesene skulpture pred Škundrovo domačijo v bližini in se pogovorili z avtorjem – domačim gospodarjem, potem pa naredili daljšo pavzo v prijetni gostilni tam poleg. Od prijazne domačinke smo izvedeli veliko zanimivosti o kraju in vaški situli (obeležja s situle so tudi v naših osebnih dokumentih). Samo ime vasi Vače naj bi izhajalo iz starokeltskega korena angleške besede “watch” – pogled, lep razgled (vas leži na nadmorski višini nad 520m – to je precej višje od Kranja – in ima res lep razgled, predvsem proti jugu).
Po kapučinu smo sestopili v Vače, kjer so izkopali ostanke (predzgodovinsko naselbino, okrog 2000 grobišč, 4 situle itd.) iz starejše železne, t.im. halštatske dobe – torej nekako iz obdobja, ko je bilo ustanovljeno “večno mesto” Rim. V Vačah sta bila rojena Matevž Ravnikar (narodni buditelj in koprsko-tržaški škof) in Anton Lajovic, znani slovenski skladatelj. Prijazni župnik nam je predstavil in razkazal cerkev sv. Andreja z Božjim grobom.
Potem smo nadaljevali k pokopališču (s cerkvico Žalostne Matere Božje), kjer je obeležje fosilni morski obali. Tu so našli precej fosilov – ‘okroglih’ kamnovrtnih školjk in vrsto ostrig, po raznih virih pa tudi zob morskega psa in še vrsto drugih ostankov (rake vitičnjake, jakobovo školjko, spužvo vrtalko…). V Kleniku smo si ogledali povečano kopijo najznamenitejše vaške situle (skupaj so kot že omenjeno našli štiri), ki jo je izkopal samouki ‘arheolog’, domačin Janez Grilc in še nekaj drugih zanimivosti, npr. sušilnico lana.
Nadaljevali smo preko Vovš na sv. Zasavsko goro, kjer so bila svetišča še v prekrščanskih časih, v času turških vpadov dobro utrjeno pribežališče domačinov, zdaj pa je tam veliko romarsko središče s cerkvijo Materi božji. Z Zasavske gore naj bi se videla “večina Slovenije”, od Pohorja do Snežnika (vključno z “bližnjimi” Kamniško-Savinjskimi in Julijskimi Alpami ter Kumom), a danes so bili razgledi zaradi nižje in srednje oblačnosti omejeni.
Naredili smo daljšo pavzo, v planinskem domu so nas prijazno postregli. Ob pol treh smo začeli sestopat. Pred domom je padlo nekaj kapelj iz nizkih oblakov, a je hitro ponehalo. To je bilo, kar se padavin tiče, za ta dan vse. Do Save smo ubrali zahodno varianto poti, kjer je več lepih gozdnih poti, a en odsek je bil zaradi gozdne vleke precej blaten. Na železniški postaji v Savi smo bili točno ob 16h.
Sam izlet je kljub oblačnemu vremenu lepo uspel, nekaj udeležencev oz. udeleženk je bilo veselih nad tem, kar so videli v samem osrčju Slovenije. Skupina je bila zelo dobra oz. dobro uhojena (po “izračunu čez palec” smo prehodili vsaj cca 20km), sam izlet pa je potekal v prijetnem vzdušju, tako da sva bila ob zaključku izleta zadovoljna tudi oba vodnika.