Na prvem letošnjem planinskem izletu smo obiskali Limbarsko goro. Tam smo bili z društvom ravno pred petimi leti, a tokrat se nas je nabralo nekaj več, ravno za minibus. S hojo smo pričeli pri Gradiškem jezeru in kmalu nato – po t.im. “rokovnjaški planinski poti” zavili v gozd. Ob izhodu iz gozda se nam je v daljavi že prikazala Limbarska gora, vrh so obdajale meglice. Po prijetni poti skozi Vinje in vršni del smo se ustavili v planinskem gostišču Urankar ob znameniti Mačkovi poznobaročni cerkvi s samostoječim zvonikom. Z vrha gore je ob lepih dneh lep razgled na velik del Slovenije s Triglavom in Kamniško Savinjskimi Alpami, a danes je bil zaradi meglic precej omejen.
Po daljšem odmoru smo se po gozdni poti spustili do Serjuč, potem pa preko Mohorja in mimo Rožka ob Drtijščici (tu je nekdaj stala mogočna trdnjava Celjskih grofov, a že v Valvasorjevih časih so bile tu le še razvaline) ter po drugi strani jezera sestopili nazaj v izhodišče.
Zapeljali smo se še do Brda pri Lukovici, kjer je ob ostankih graščine Janka Kersnika, ki z Jurčičem predstavlja vrh slovenskega realizma (napisala sta roman “Rokovnjači), čebelarski center Slovenije, s “čebelarsko” učno potjo. Videli smo tudi čmrljak in se seznanili z zanimivim življenjem čmrljev, ki spadajo v družino pravih čebel. Ena od zanimivih lastnosti čmrlja je zelo dolg jeziček, ki predstavlja del rilčka, obustnega aparata pri pravih čebelah. Kot nas je poučila Ruža, se lahko za zrel paradižnik zahvalimo le čmrljem in tej njihovi posebnosti.
Po zaključnem kapučinu (ali po želji) v gostišču čebelarskega centra smo se odpravili proti domu. Dan je bil nekoliko meglen in zato prvovrstnih razgledov danes ni bilo, a tudi napovedanega dežja ne. Planinska družba je bila prijetna in dobro uhojena. S sovodnikom Žigom se vsem še enkrat zahvaljujeva za udeležbo in prijetno planinsko druženje.