Po nekaj spremembah glede števila udeležencev se nas je pred cerkvico Sv. Jakoba pod slikovito vasico Prtovč iz dveh avtomobilov izkrcalo osem. S polnimi nahrbtniki in pripetimi cepini smo se srečevali s pravimi planinskimi sprehajalci in tekači. Izkazalo se je, da je bila naša izbira zimske opreme …
Po nekaj spremembah glede števila udeležencev se nas je pred cerkvico Sv. Jakoba pod slikovito vasico Prtovč iz dveh avtomobilov izkrcalo osem. S polnimi nahrbtniki in pripetimi cepini smo se srečevali s pravimi planinskimi sprehajalci in tekači. Izkazalo se je, da je bila naša izbira zimske opreme prava izbira na zasneženi, spolzki, mestoma poledeneli poti.
Na čelu kolone je stopala Barbara, naša – po stažu in letih – mlada vodnica. Zadaj pa Peter, dolgoletni izkušeni vodnik. In tako smo v varnem spremstvu in v ritmu »naša četica koraka« hitro povzpeli do gozdne meje in seveda osvojili tudi vrh. Le ta slovi kot eno najlepših razgledišč. Julijci so se raztezali pred nami kot enotno nazobčano gorovje in Karavanke smo videli pred seboj kot dolgo zidovje, ki se je nadaljevalo v Grintovce.
Koča je vabila v svoje zavetje. Postregli so nam s hišnimi dobrotami in kasneje smo se polnih želodcev nastavljali soncu na klopcah pred kočo.
Sončen in hkrati nenavadno tih in spokojen dan se je prevesil v drugo polovico, ko smo že sestopali proti dolini. Vsak zatopljen v svoje misli, a vsi veseli, da smo za nekaj ur ubežali dolinskim skrbem in vrvežu. Narava v vseh letnih časih in prijetna družba sta naša zaveznika, prijatelja in zdravilca. Še pridemo.