V letnem načrtu zapisani turi na Stol smo se odpovedali zaradi neprimernih razmer. Vsakotedenske sveže snežne padavine in nepredelana snežna odeja so grozili s proženjem plazov.
A vremenska napoved je obetala sončen dan in odločili smo se za potep po planinah pod Stolom. V spremstvu domačina, sicer pa alpinista in planinskega vodnika Janka Baloha smo odkrivali večini neznani samotni svet gozdov in planin pod vznožjem Stola. Nedotaknjena belina snežne odeje, pod katero smo le slutili nekdanje kolovoze, gozdne stezice in gozdne ceste; rumenkasta jutranja svetloba prvih sončnih žarkov, ki nam je prišla nasproti; tišina gozda, ki jo je zmotilo le škripanje snega pod težo naših stopinj; ptičje petje in sneg, ki se je zaradi vse toplejših sončnih žarkov usipal z drevesnih vej; sveže stopinje srnjadi in nekje daleč gams, ki se je grel na sončnem pobočju.
Janko nam je razkrival nekdanje navade kmečkih ljudi, ki so tu pasli živino in čistili gozdove. Z besedami nam je pričaral čas, ko je Fran Saleški Finžgar v teh gozdovih zapisoval zgodbe o preprostih ljudeh. Videli smo mesti, kjer sta stali Finžgarjeva hišica Murka in njegova kapelica. Očarale so nas samotne planine: Doslovška, Stara planina, Zabreška in Žirovniška planina s prostranimi pogledi navzdol od Kranja do Zgornjesavske doline. In pa verige hribovja in gorovja – najmogočnejši pa so bili Julijci, mogočno stoječi, čeprav posuti z ogromno težo snega.
Svoje zavetje nam je med potjo ponudila lovska koča, še bolj skrita od najbolj skritih kotičkov (hvala Bogdan). Privoščili smo si malico na klopeh in mizah, pokritih z belim puhom in s pogledom na Blejsko jezero. Ko smo se naužili samote, se je prilegel kapučino v Valvasorjevem domu.
In prav za konec smo posedli po hlodih ob Završniškem jezeru in si privoščili čisto pravo torto. Zakaj že?
Očitno je lepo živeti v PetDesetLetniKoži.