Covid nam je naredil kar nekaj lukenj v letošnjem programu. Na predlog naše predsednice smo luknjo zamašili z izletom v Škofjeloško pogorje, na tisočak Ermanovec, ki je primeren tudi za starejše člane. Vrh ima več označenih pristopov, kar pride prav za izbor variante. Načrtovan je bil prevoz z avtobusom na sedlo Kladje, ker pa se je prijavilo pohodnikov le za dva osebna avtomobila, smo temu prilagodili pot izleta.
Zapeljali smo se do zaselka Podjelovo brdo, od koder nas je pot peljala mimo osamljenih, lepo vzrževanih kmetij na sleme Ermanovca, na katerem stoji planinski dom PD Sovodenj. Dobro ogreti smo šli mimo in se ustavili na vrhu Ermanovca (1026m). Nekateri smo odmor izkoristili za obiranje borovnic, drugi za počitek.
Po poti pristopa smo sestopili do planinskega doma, kjer smo si privoščili malico in daljši odmor. S hojo smo nadaljevali po cesti do kmetije Vrhovec, kjer stojijo informacijske table o Rupnikovi liniji. Nadaljevali smo po mehki poti do italijanske kaverne tik pod vrhom Vrhovčevega griča. Označena steza nas je nato popeljala v izhodišče.
Med vožnjo proti domu smo se v Poljanah ustavili še v Poljanah pri Kosmovih – rojstni hiši pisatelja Ivana Tavčarja – ter se poslovili od dveh Poljank, udeleženk izleta, ki je v zadovoljstvo vseh lepo uspel.
Besedilo: Milan Čelik
* * *
Dosežek ni le vzpon na dvatisočak, pride čas, ko je dosežek tudi tisočak… in tej želji smo prisluhnili tudi v PD Iskra Kranj. Na prekrasen pohod po delu Rapalske meje in vzponu na Ermanovec smo popeljali planince/ke, ki so nekoč za šalo osvajali visoke vrhove, a jim danes zdravje tega več ne omogoča.
In prav njim je bil namenjen “na hitro dodani” pohod. Pohodnikov nas je bilo 10, žal enajste, ki se je prijavila tik pred zdajci, zaradi zasedenosti avtomobilov nismo mogli vzeti s seboj.
Že kmalu po prvem vzponu nas je presenetila gostoljubnost hribovskih kmetov. Ko nas je opazila gospodinja s kmetije “pri Žumru”, je nemudoma prinesla šilce kratkega in piškote. Seveda smo nato zavili tudi v “shrambo” po njihove dišeče dobrote.
Sonce je prijetno grelo, veter nam je kuštral lase, pogledi so zaobjemali vzorno pokošene travnike, sem ter tja pa smo se sklonili in pozobali kakšno borovnico.
In ne le, da smo uživali v prekrasnih razgledih, poskrbeli smo tudi za sive celice. Natančno smo si prebrali vse, kar je zapisano na tabli v Podlanišču, kjer je še nedavno tega, Rapalska meja grobo zarezala v slovenski živelj.
Pohod smo zaključili z ogledom rojstne hiše našega velikega pisatelja Ivana Tavčarja in pa z mislijo, ki smo jo prebrali na tabli v Podlanišču: “Nekoč je meja ljudi ločevala, danes naj nas na pohodih združuje.” Dano obljubo, da se kmalu vidimo na podobnem izletu, se bomo v Društvu potrudili izpeljati.
Hvala Milanu, da je pripravil in vodil ta neplaniran pohod.