Končno se je vse zložilo: planinski mentorici na OŠ Franceta Prešerna sta kljub začetku krompirejvih počitnic zbrali petnajst prijav za sobotni izlet na Vršič, še smo dobili manjši avtobus in vremenska napoved je bila obetavna.
Pred OŠ na Kokrici in kasneje v Kranju so se zbrali otroci, učenci nižje stopnje. Nekoliko plahi in zadržani, morda še zaspani so vstopali na avtobus, a mentorici sta jih prav hitro prebudili s svojimi šalami in navodili. Brez večjih težav smo se pripeljali do Koče na Gozdu, ki nam je brez ugovora ponudila toplo zavetje za zajtrk. In potem se je začela naša pot. Prijazna, mehka, zlata, posuta z debelo plastjo macesnovih iglic, ne prestrma. Otroci so odlično hodili, opazovali so okolico, žareče macesne.
Čudila sem se njihovim pogovorom: »Kaj takega še nisem nikoli videl-a.«
»Žal je lahko vsem, ki niso z nami!«
»Kako je lepo, ko sveti sonce!«
Brez utrujenosti, le z nekaj polepljenimi obliži smo dosegli vrh. Večina še ni bila tako visoko. Z nekaj spoštovanja so zrli v globino pod seboj in v mogočne vrhove Mojstrovke in Prisojnika. Zaradi izpostavljenosti smo vrh hitro zapustili in si na jasi pod vrhov privoščili malico in počitek. A otroci ne mirujejo prav dolgo. Na vrsti je bil čas za igro in po debeli uri za spust v dolino.
Izlet je bil izpeljan v idealnih pogojih in samo tisti, ki smo opazovali to zgodnjo mladost vemo, kakšne zaklade in potenciale skrivajo otroci v sebi. Da bi le še velikokrat ponovili … in spoznavali, odkrivali gorski svet naše prelepe sLOVEnije.