Naš tradicionalni spominski pohod je na dan pred Dnevom spomina na mrtve. S pohodom se udeleženci spominjamo zimske tragedije učencev in učiteljev nekdanje Industrijsko kovinarske šole – IKŠ. Predlani, tj. 11. januarja, je od tega tragičnega dogodka minilo že 40 let. Ob tisti obletnici smo člani PD-Iskra, skupaj z nekaterimi udeleženci sedanjega TŠC, posvetili poseben pohod na ta dan. Tozadevno foto galerijo si lahko ogledate na naši spletni strani za leto 2017, prav tako pa tudi vse vsakoletne foto galerije s teh pohodov. Med udeleženci pohodov smo največkrat učenci nekdanje IKŠ in delavci kranjskih Isker, ki se še vedno spominjamo preminulih učiteljev in sošolcev, čutimo pripadnost kranjskim Iskram in se na pohodu radi družimo.
Tudi letos nismo predvideli odhoda izpred hotela Creina. Večina udeležencev le pride na plato Ljubelj s svojim prevozom. Prijavil se je le eden, ki bi lahko še kakšnega prijavljenega peljal na Ljubelj vendar, ga na pohod ni bilo. Res je tudi, da se jih za udeležbo na pohodu večina odloča šele zadnji hip, odvisno od vremena in trenutnih želja za hojo v okolico, skupaj s prijatelji. Vseeno pa so v bodoče prijave in ev. odjave od udeležbe na pohodu zaželene, tudi zaradi možnosti zagotavljanja skupnih prevozov. To je delo za organizatorja pri prijavljanju.
Z vremenom letos nismo imeli sreče. Kdor se je že predhodno pozanimal o vremenu je prej zagotovo pogledal v nahrbtnik, marsikdo pa je izgubil voljo. Že od Tržiča proti Ljubelju so padale flike. Pod košato smreko se nas je zbralo le 5, dva vsakoletna neučakanca pa sta jo že mahnila naprej. Smo se zavili v pelerine, le Luka se je odločil za dežnik. V nošnjo sem mu izročil vrečo z venčkom in svečkami. S hojo smo začeli počasi ker smo se zavedali, da smo v pelerini vsak v svoji savni s svojimi mislimi. Tudi Luka je to vedel za to ni hitel. Letos mrzlega vetra ni bilo, snegcu pa se je mudilo naletavati. Pod Vrtačo 1 smo zavili v strmino na servisno cesto, s čemer smo se izognili balvanasti stezi nad njo. Tudi letos je bilo na ograjenem »pašniku« nekaj konj, kot da so bili pozabljeni. Zlati macesni pa so se hiteli odevati v belino. V strmini je enemu pohodniku zakuhalo, zato si je le moral vzeti čas za preobleko.
Počasi le dospemo do vstopa v že zasneženo skrotje kjer nas steza privede do spomenika, snegca je bilo že do gležnjev. Severne strmali Begunjščice so bile deležne naših pogledov in fotkanja. Pri spomeniku pa nas že pozdravita neučakanca. Ob snemanju starega venčka in nameščanju novega stečejo pogovori, prižgemo tudi svečki, eno tudi nekaj naprej pri obeh soldatih, v preteklosti sta bila večkrat pozabljena! Se spodobi, je jutri le spet praznik. Le še nekaj malega potihnemo, nato pa po »komatanju« spet nadaljujemo s hojo proti koči, ki ni več daleč. Sneg je pojenjal, pokazalo se je celo nekaj sončka. Še zoprne »štenge« pa smo že skoraj na dvorišču koče, na podestu pa se pripravimo za spodoben vstop.
Vstopimo v skoraj prazno kočo, le v kuhinji se dogaja, tudi diši po…? Za čuda se posedemo skupaj, ta pridni pa smo že pri šanku. Skrbnica nas pobara od kod?, ve pa za naš vsakoletni pohod. Začnemo s čaji, kuhanim vinom, oskrbnica nas časti s koščki jabolčnega zavitka.
Luka evidentira udeležbo, in morebitno nadaljevanje hoje udeležencev. Želje so velike, vse je odvisno od trenutne volje in vremena, ki pa ni preveč vabljivo. Odločimo se za sestop dolino, dovolj bo za danes. Sestopamo po servisni cesti kjer novo prihajajoči Mihu vrne izgubljen pokrovček objektiva. Lepo. Preidemo v listnato graničarsko pot, ki jo imava z Darkom, od lani, zaradi neodgovornega kolesarja v slabem spominu, to pot ni bilo nobenega. Mokro listje in okvarjena lestev od nas zahtevata nekaj previdnosti. Počasi prispemo nazaj na spodnji del smučišča, do avtov pa ni več daleč. Na parkirišču se še dogovorimo o zadolžitvah glede izvedbe galerije in poročila.
Vsak hribovski pohod je lepo doživetje tudi ta je bil, čeprav v kislem vremenu, tudi druženje je prispevalo k temu. Spominjamo se tudi številnih pohodov kjer smo ob lepem vremenu prečili greben Ljubeljščice in pohod zaključevali na Starem Ljubelju. Tudi to spet pride na vrsto, le da bodo pogoji.
Hvala vsem za prijetno druženje, foto galerija bo ostalim povedala nekaj malega več, čeprav ni bilo kakšne silne volje za fotkanje. Se vidimo spet na tem pohodu v naslednjem letu.
PS.: Naslednji dan, tj. v petek, sta se dva od stalnih udeležencev, ki nista imela volje za pohod v četrtkovem kislem vremenu, sama, mimo spomenika, povzpela do koče. Po počitku sta nadaljevala s hojo proti sedlu. Nad meglenim pokrovom ju pričakalo krasno vreme. Severni del Srednjega Vrha je bil v lastni senci in dobro zasnežen, nasprotni, tj. osončen južni del Vrtače, pa kopen. Tako jima je uspelo priti na njen vrh in sestopiti do koče in v dolino.
Naš spominski pohod je bil predstavljen tudi 8. novembra 2019 v petkovem glasilu Glas.