Načrtovani in že tradicionalni spominski pohod na Štefanovo se je dobro prijel, saj najeti avtobus ni mogel sprejeti vseh interesentov. Verjetno je bila glavni vzrok ugodna vremenska napoved: jasno in sveže.
Že med vožnjo proti Kranjski gori smo občudovali bogato zasnežene in s soncem obsijane vrhove gora. Brez težav nas je avtobus pripeljal do Koče na Gozdu, kjer smo si privoščili jutranjo kavico ali čaj. Mudilo pa se nam ni posebno, zato smo nekoliko odložili čas odhoda.
Po cesti smo nato hodili do Tonkine koče, tu malo postali, da smo pozdravili znanko- oskrbnico, katere ime nosi koča. Pot nas je nato vodila po stari trasi Vršiške ceste, ki je bila,kot vedno do sedaj, dobro zgažena od turnih smučarjev in pohodnikov. Ker se le-ta dviga zmerno in enakomerno do Poštarske koče, smo jo dosegli brez težav. Po malici in montaži derez (steza do vrha je izgledala poledenela, pa k sreči ni bilo tako) smo se povzpeli na vrh Vršiča, kjer smo kar nekaj časa občudovali okoliške in daljne vršake, pa tudi toplo sonce je odlašalo naš sestop v izhodišče. Spotoma smo obiskali še Erjavčevo kočo, kje smo mukoma dobili prostore ob mizah.
Ta dan ni bil čaroben le za nas, ampak je privabil v objem hribov množico ljubiteljev narave.