Sončno sobotno jutro je vabilo v višave. Za otroke, ki smo jih ta dan odpeljali na njihov prvi vodeni planinski izlet, je bila Križna gora zares »gora v višavah«.
Pred vrtcem Živ žav v Stražišču smo se zbrali. Šest otrok, od tega trije tako majhni, da obiskujejo jasli. Imeli so številno spremstvo: svoje starše in babice, planinsko mentorico in vzgojiteljico v vrtcu Alenko in predsednika PD Iskra Kranj Miha.
Špikov mali avtobus smo napolnili in že oddrdrali po strmi cesti v smeri Jošta, skozi Čepulje proti Planici. Večina otrok se je prvič peljala z avtobusom. Imenitno se jim je zdelo sedeti na svojem sedežu zanje velikega avtobusa in zreti skozi velika okna.
Navdušeno so začeli hoditi: nekateri so tekali, drugi korakali in govorili mimoidočim, da grejo »v hribe«. Sklepala so se prva otroška prijateljstva. Odrasli so klepetali, si ogledovali okolico, otroci pa so se lovili, nabirali pomladno cvetje za mamice, pihali regratove lučke. Trave so bile višje od najmlajših pohodnikov. Nobenih znakov utrujenosti ni bilo opaziti. Naprej jih je gnala tudi moja obljuba, da bodo na vrhu dobili nagrado. In so jo res, prav vsi so si zaslužili stekleničko z milnico, da so pihali mehurčke, ki jih je sonce mavrično obarvalo in veter jih je raznosil po pobočju.
Pri Lovski koči smo si privoščili osvežitev in malico in po zasluženem počitku smo se po poti vzpona tudi vrnili. Najmlajši so drug za drugim posedli v svoje nahrbtnike in zajahali ramena svojih očijev. Vsem ostalim pa je pot hitro, skoraj prehitro minila.
Vsi udeleženci, otroci, njihovi starši, babice in organizatorji – vsi smo se vrnili v dolino dobre volje in zadovoljni, saj je izlet zares uspel. Topel pomladni dan, zelena okolica in otroško navdušenje so narisali dan, ki ne bo utonil v pozabo. Obljubili smo si, da se jeseni spet srečamo.