Kaluder je svojo jutranjo rožnato kombinežo pravkar zamenjal z dnevno obleko, ko po dveh urah vožnje pricincamo do zaselka Vas na Skali. Kakšen čudovit zrak, človek bi ga kar jedel! Pa se vseeno raje lotimo Tatjanine ajdovo-skutne potice in kavice pred hiško, kamor nas je povabila Biba.
Dobro podprti se odpeljemo še nekaj ovinkov naprej, kjer krenemo v goščavo nad cesto. Tu Biba pozna zaraščeno pot – staro mulatjero, ki nas bo privedla do Planine v Plazeh. Kar uro in pol hodimo po zaraščeni poti, ki se občasno izgublja v gosto zaraščenem drevju in na novo podrtih drevesih, preden stopimo na planino, vso bleščečo v rosi in pomladnih odtenkih zelene.
Poležemo in posedemo se okrog koče in si privoščimo samopostrežni zajtrk iz nahrbtnika. Kar sedeli bi še, pa ne od utrujenosti ali lenobe, le razgledi so tako veličastni in pokrajina tako čarobna, da enostavno pozabiš na vse drugo…
Čas bo za odhod, zato jo počasi uberemo preko planine do opazovalnice. Na ovinku zeleno poraščene gozdne ceste poiščem stezico, ki je tako na oko sploh ne vidiš. Mogoče je potrebno zamižati na levo oko, pa na desno, izostriti pogled ali pa splezati na opazovalnico in pogledati s ptičje perspektive……. nikjer nič.
Prav zato sem tam lani postavila skromnega možica, ki še stoji na majavih nogah. Fino, samo da sem našla, si mislim, a me že čez kratek čas zaskrbi, saj je po kotanjah in globačah med gostimi smrekami še polno snega. Sredi junija, na planotastem svetu, na višini 1500m? No, saj smo vso zimo govorili, da bo letos še dolgo v pomlad ležal sneg po hribih. Saj ne bi bilo nič posebnega, če ne bi sneg pokrival že tako skromno stezico brez vseh oznak, za nameček pa je “nekdo” podrl in razmetal drevje v vseh smereh čez potko. Z dobrim občutkom za teren se prebijemo čez nepoznan svet in zopet najdemo stezico, na kateri so sledi kopit, človeška sled pa je le ena in še ta se izgubi nekje med podrtim drevjem. No, so tudi sledi krempljev in iztrebki divjega petelina, medvedovih pa k sreči ni. Danes nas je nekaj več tule in čeprav smo kar solidno tihi, so nas živali verjetno zavohale in se umaknile…
Z višino se tudi svet odpira in steza je tu že dobro vidna. Gore se odstirajo, vedno več jih prepoznamo, čeprav z nove, trentarske perspektive. Končno se svet postavi pokonci in zavijemo v strme trave in ruševje. Poiskati je treba najboljše prehode, stezice pa vodijo tudi v slepe ulice. Nekaj telovadbe in drvarjenja, pa smo skozi. Seveda ugotovim, da smo zgrešili lažji obvoz. Nič hudega, uporabili ga bomo pri sestopu.
Vrh Velike Tičarice je vreden svojega imena. Čepi nad dolino Soče kot ptica ujeda, svetlo sive, skalnate prsi so izbočene proti Trenti, spogleduje se z Bavškim Grintovcem in Jalovcem, svoj poraščen hrbet pa obrača proti mogočnim ostenjem Travnika, Plaskega Vogla, Špičja… Razgleduje se na večino največjih velikanov Julijcev in zaradi svoje edinstvene lege lahko ponosno dviga glavo, čeprav ne spada v “klub 2000″… In kako prijetno je počiti v njenem mehkem travnatem naročju…
Čisti vrh si najprej ogledamo s Tičarice, ko pa se še malo očisti oblakov, začnemo sestopati. Zopet brezpotje, nekaj ostankov snega, nekaj podobnega stezici, lomastenje pod ruševjem, a naš vrh je blizu in kmalu smo na njem. Še bliže prepadnim stenam, kjer poteka nekaj znanih plezalni smeri in snežiščem, s katerih veter prinaša svežino in vonj po zimi. Ko nekaj kasneje sestopamo po stezi mimo planine V Plazeh v Dol pod Plazmi, nas spremlja hrumenje snežnice, ki se steka izpod plazišč in prečkati moramo zajeten gorski potok sezonske narave. Z enega od plazov visoko nad dolino nas opazuje gams. Med komaj zelenečim mladim bukovjem in skrivnostnimi skrivenčenimi prikaznimi starih dreves nas steza spet privede na pašnike Vasi na Skali, kjer nas čaka avtobus. Preobujemo se in stresemo iglice in drobir iz čevljev, las in obleke. S seboj bomo raje odnesli skuto in hlebce sira z ene od redkih spet živih domačij v vasi. Samo zase pa v nahrbtnik spominov shranim še en čudovit dan, preživet v trentarskem svetu, v katerem se zamakneš in umakneš vase …..