Nekaj minut čez osmo smo se še v megli dobili z našim planinskim prijateljem Jakobom na Hribu pri Loškem potoku. Po kapučinu smo nadaljevali do oddajnika na vrhu gozdnega griča, kjer nam je Jaka opisal svoje srečanje z medvedko in njenim mladičem, potem pa naprej mimo zaselka Bele vode in kraškega b …
Nekaj minut čez osmo smo se še v megli dobili z našim planinskim prijateljem Jakobom na Hribu pri Loškem potoku. Po kapučinu smo nadaljevali do oddajnika na vrhu gozdnega griča, kjer nam je Jaka opisal svoje srečanje z medvedko in njenim mladičem, potem pa naprej mimo zaselka Bele vode in kraškega brezna do Ogenjce, prizorišča tragedije med italijansko poletno ofenzivo 1942. Markacij zaradi vetroloma marsikje ni bilo. Jaka nam je pri spomeniku in na Ogenjci opisal dogodke, ki so se tu zgodili poleti 1942. Ogledali smo si spominsko zbirko v kolibi. Kdor je želel, je šel lahko tudi v jamo. Za bolnico na Ogenjci je skrbel dr. Aleksander Gala (doktor Peter), ki je pozneje, po italijanski kapitulaciji vodil tudi postavitev znane bolnice Pavla.
Nadaljevali smo mimo lovske koče S’šje in po gozdnih poteh ter travnikih (bilo je nekaj svežih medvedjih sledi, pa tudi gob) do Knausovega vrta. Nad lepoto vrta smo bili očarani, jesenske barve so bile na vrhuncu. Po jutranji megli smo imeli sončen dan in lepe razglede. Domačini so nas lepo postregli. Nadaljevali smo v gostilno pr’ Kapc, kjer so nas lepo pogostili, v skladu z željami in možnostmi. Jaka nas je zatem povabil še k sebi domov, kjer je bil lep zaključek izleta. Med razgovori smo opazovali lisico, ki se je – vsem na očem – “prikradla” na sosedov vrt na večerjo. Čakala nas je še pot domov. Špikov šofer Jože je vozil zgledno. Nekateri naši zvesti udeleženci so po izletu izrazili veliko zadovoljstvo z izletom, tako da se bomo na Notranjsko še vrnili.