Naš vsakoletni spominski pohod na praznični dan – Dan reformacije. S tem pohodom se udeleženci spomnimo zimske tragedije učencev in učiteljev nekdanje kranjske Industrijsko kovinarske šole – IKŠ. Lani, 11. Januarja, je od te tragedije minilo že 40 let. Tej obletnici smo člani PD-Iskra lani posvetili poseben pohod na ta dan. Tozadevno foto galerijco, si lahko ogledate na naši spletni strani za leto 2017, vsakoletne tozadevne fotogalerijce pa po letnikih. Med udeleženci pohodov je kar nekaj nekdanjih učencev IKŠ in delavcev kranjske Iskre, ki še vedno čutimo pripadnost tako IKŠ kot kranjskim Iskram in se ob tem tudi radi družimo.
Letošnji razpis za ta pohod ni predvideval odhoda izpred hotela Creina, ker večina udeležencev pride na plato Ljubelj s svojim prevozom. Mislim, da bi v bodoče še vseeno, s koordinacijo osebnega prevoza, lahko omogočili prevoz tudi nekaterim kranjčanom in bližnjim, ki lahko pridejo pred Creino peš. Potrebno je prilagoditi razpise za naslednja leta in jih izvajati. Res je tudi, da se za udeležbo na pohodu večina odloča šele zadnji hip.
Z vremenom smo imeli pohodniki pravzaprav srečo, ravno na dan pohoda lepo, prej in zatem pa…? Na Ljubelju, se nas je za pohod zbralo 13, večinoma stalnih pohodnikov, nobenega novega. Ena udeleženka nas je«ujela«, kasneje v koči, v že prijetnem vzdušju.
Kot vedno je tudi tokrat pihal severnik. Malo smo še počakali, da so se vsi pohodniki za hojo uredili. Za to so bile prav primerne na parkingu nameščene klopi in mize. Pred pričetkom hoje smo udeležence povprašali ali bi bilo smiselno, glede na to, da marsikdo načrtuje nadaljevanje svoje hoje v okolico Zelenice, naslednje leto pohod začeti kaj prej? Mnenje pohodnikov je bilo, da je dosedanji termin kar primeren. Nošnjo venčka in svečke, v vreči, sem letos predal Luki, kar nekaj let pa je bilo to moje delo.
Že v začetku hoje smo se razdelili v dve grupi. Ena, levo v gozd, druga direktno po smučišču, ki pa ga je »nemarnik« krepko pognojil. Očitno je v želji, da bi se tu kaj bolje paslo dokončno uničil možnost rasti planinske orhideje Lepi čeveljc in še česa. V zadnje sem ga tu videl v juniju že pred leti, skupaj s šmarnicami. Očitno vsak dela z naravo kar hoče?
Pri nekdanjem prvem stebru žičnice smo se ponovno združili v gosji red, večina nas je bila s svojimi mislimi in hranila sapo za hojo. No, ta vneti so pa tako težko tiho. Preden smo prispeli do Vrtače smo na levi, za električnim pastirjem, opazili čredo konj, nekateri so prišli bliže po kakšen priboljšek. Na Vrtači smo malce predahnili, le za kak požirek in »demontažo« oblačil kajti, bili smo že dobro segreti. Tudi veter je pojenjal ker smo bili vznožju kamnitega brega, ki nas je še čakal. Nekaj snegca se je le pokazalo, macesni so se pa že obletavali. Ko le premagamo »balvanasto« pot, dospemo na servisno cesto in pri znani skali zavijemo na stezo v skrotovje, k spomeniku.
Bil sem bolj zadaj in ko prispem k spomeniku je bil novi venček že pripet, prižgal sem le še oljno svečko in za časek smo potihnili. Ker je zgodba te tragedije udeležencem dobro znana, posebnega govora ob tem le ni potrebnega. So pa pohodniki, kot vedno, tudi neučakani in so si imeli še kar veliko za povedati tako, da bi bilo kakšno besedičenje odveč. Seveda pa brez fotkanja le ni šlo. Bi pričakoval, da bom za v galerijco prejel kaj več fotk iz hoje do koče in tudi hoje v nadaljevanjih posameznikov, pa… no, nekaj se je le nabralo. Večina je fotkala le okoli spomenika. Vse skupaj, z besedilom bo le za skromno letošnjo galerijco.
Nadaljujemo s hojo in spet nimamo svečke za naslednje bližnje obeležje? Do koče na Zelenici je le še časek hoje, ko smo jo ugledali, nas je spet ujel sitni severni veter. Ker ni bilo sončka tudi planincev ni bilo na podestu koče, je le v koči prijazneje. Vstopimo v skoraj prazno kočo, se posedemo, prvi pa smo že pri šanku. V nadaljevanju se ob praznjenju vsebine nahrbtnikov, košte iz kuhinje, drinka izza šanka razvije hribovcev prijetna debata. Prispe tudi še nekdanja sodelavka in si najprej na čelu nekdanjega sodelavca pogreje roke, nato pa nas postreže z dobrim domačim posladkom ki ga kar hitro zmanjkuje.
Luka pridno evidentira udeležbo in eventualno nadaljevanje hoje udeležencev. Želje so velike, vse je odvisno od trenutne volje in vremena, ki pa ni preveč vabljivo. Kar nekaj se nas odloči za v dolino, dovolj bo za danes. Z Darkom sestopava po servisni cesti, ker imava dovolj balvanov, na listnati graničarski poti pa je tako in tako že kolesarski promet. Tega imava v slabem spominu še od lani.
Vsak hribovski pohod je lepo doživetje tudi ta je bil, hvala vsem za prijetno druženje, fotke pa bodo ostalim povedale še nekaj malega več. Se vidimo spet naslednje leto.
PS.: Na pohodu udeleženi sodelavki, ki v svoji rekreaciji, pogosto zahaja na Zelenico, gre zahvala za primerno vzdrževanje okolice spomenika.