Od 11.07. do 12.07.2009 – 2 dni. Pohorje vedno predstavlja izziv za vsakega planinca, ki se podstopi, da ga bo prehodil v celoti. Mi smo se odločili, da se ga bomo lotili v smeri od Slovenj Gradca do Maribora, smeri ki je manj običajna. Dva dni smo sledili markacijam in enkam Slovenske planinske pot …
Od 11.07. do 12.07.2009 – 2 dni.
Pohorje vedno predstavlja izziv za vsakega planinca, ki se podstopi, da ga bo prehodil v celoti. Mi smo se odločili, da se ga bomo lotili v smeri od Slovenj Gradca do Maribora, smeri ki je manj običajna. Dva dni smo sledili markacijam in enkam Slovenske planinske poti (transverzale) in obiskali njenih prvih šest točk.
Prvi dan nas je pot vodila preko Kremžarjevega vrha, Male in Velike Kope ter Črnega vrha, ki je najvišji vrh Pohorja. Občudovali smo čudovito naravo in silne gozdove, cvetje nas je pozdravljalo v vsej svoji pestrosti. Ob poti smo se sladkali z debelimi borovnicami in joj, nedotaknjene za sabo puščali orjaške jurčke in lisičke. Gobarjem v skupini so se trgala srca. V planinskih kočah smo veselo pritiskali žige v nove knjižice in se na hitro okrepčali. A pot je bila še dolga. Na srečo so nas oblaki in nekaj kapljic dežja zavarovali pred vročim soncem. Čez Ribniško Pohorje smo nadaljevali proti Lovrenškim jezercem ter v večernem soncu mimo Rogle skozi močvirja hiteli proti Klopnemu vrhu. Tam nas je čakala gostoljubna koča.
Zjutraj smo se prebudili v bleščeč dan in kar dvignilo nas je na noge. Skozi hladne gozdove smo hiteli do razkošnega slapa Veliki Šumik. Pot do slapa je strma in izpostavljena ter zahteva nekaj pazljivosti. Nagrajeni smo bili z obilico vode, ki se je zlivala čez črne skale. Dve uri hoje po divjini do Areha sta hitro minili. Tam pa smo po dnevu in pol divjine doživeli pravi civilizacijski šok. Jekleni konjički so zasedli vsa razpoložljiva mesta, pred idilično cerkvico je bila velika množica, glasba je bučno odmevala iz zvočnikov. Tradicionalno tekmovanje za najbolj slasten pohorski pisker je bilo na vrhuncu. Spogledali smo se in vedeli, da to ne bo za nas. Dovolj je bil kratek postanek za žige in naprej v mirnejše okolje. Mariborska koča je bila bolj prijazna. Po okrepčilu nam je ostal še zadnji del poti do Bolfenka in gornje postaje pohorske vzpenjače, od koder nas je očaral razgled na Maribor z okolico. V dolino smo se spustili po strmem smučišču, kjer vsako zimo tekmujejo pohorske lisičke.
Naše potepanje smo zaključili s slikovito vožnjo skozi Dravsko dolino nazaj do Slovenj Gradca. Vsi smo bili prešerno razpoloženi in ponosni, da smo zmogli zanimivo in naporno pot.