Na lanskem, prvem, pohodu me ni bilo. Družinske obveznosti. Na letošnjega pa sem si rekel grem pa če…? Gre za meni že dolga leta priljubljen in hojen konec. Tudi nekateri predhodni oskrbniki v obeh kočah so bili moji prijatelji, tako tudi oba sedanja. Med dolgoletnim »kolovratenjem« okoli obeh koč pa sem ta konec dodobra spoznal.
Mene in Toneta so »pobrali« pred Laknerjem, do žage v Predvoru pa še nekatere. Na parkirišču nas čaka Stanko tako, da se nas je nabralo 20, tokrat smo bili »desci« v večini. Bilo je nekaj novih obrazov, lepo. Nekaj več nas je pa le bilo kot lani na prvem pohodu. Upajmo, da se bo ta z leti le »prijel«?
Busek nas zapelje do AP pod Polajnarjem. Vreme kaže na lepo, volja za hojo je.
Začnemo s prečenjem Čemšeniškega potoka in se nato v listnatih ridah preko Nabernikovega travnika in obeh vikendov povzpnemo najprej na cesto, po njej pa do kmetije Krems, kjer predahnemo le toliko, da nas dohitita še zadnja dva. Napotimo ju po cesti ki mimo kmetije vodi po sredini pobočja Slaparske gore v zatrep Čemšeniške doline, Marjan pa jo mahne na greben Slaparske gore in po njem na Javorov vrh, ostali pa mimo obeh vikendov (pri Milanu) po zgornjem kolovozu ki nekaj višje ceste prav tako vodi v smeri koče. Ker se nam je zdelo, da ne gremo prav (pa smo šli!) smo jo kar povprek ubrali na spodnjo gozdno cesto kjer sta že hodila Peter in Matija. Med rinjenjem navzdol se je nabralo kar nekaj »marel brez špic«, sam pa sem skoraj »pohodil« zajca. Ne vem kdo se je koga bolj ustrašil?
Nadaljujemo skupaj po spodnji gozdni cesti ki pa se pred prehodom v stezo že vidno zarašča. Spodaj v globini pa se vije cesta proti Čemšeniku. Vreme je super. Lepa listnata steza nas skoraj po ravnem in po prečenjih nekaj grap privede do koče Čemšenik (840m). Pri koči je že nekaj obiskovalcev, pridružimo se jim. Čaj in dobrote z Jožicine kuhinje »romajo» na mizo. Pogovori stečejo, moči se nam vračajo. Gledamo proti Krvavcu, tam ravno nekaj kurijo. Stanko določi čas odhoda ki kar prehitro pride.
Začnemo tik za bajto. Spet dobro hojena listnasta steza ki se prične takoj vzpenjati in nas čez čas iz temačnega bukovega gozda privede na sončnat travnati greben Potoške Babe. Po njem prispemo na manjšo jaso, kjer »čepi« vikend, od tu pa je le še nekaj korakov do vrha Potoške Babe (1129 m). Počitek za nabiranje moči, razgledovanje in pogovore. Tudi o vikendu in sodelujočih v njegovi gradnji.
S hojo nadaljujemo po grebenu, nato pa po listnatem pobočju vmesnega vrha pridemo na pot za v Čemšenik ta pa nas privede na križišče poti(ti. Ovčje jame). Le na kratko počijemo. Stanko nas pozove na odločitev za nadaljevanje smeri hoje. Nekaj se jih odloči še za Javorov vrh, ostali pa za sestop do koče na Jakobu, Milan in Matija pa sta še nekje zadaj. Sedem se nas odloči »da bo za danes dovolj«. Po srednji poti sestopamo proti Jakobu. Hodim v sredini, čez čas pa se prvi trije oddaljijo, sam pa popeljem preostale do ti. lovske klopce ki tiči na skrajnem robu doline po kateri teče Bistrica. Razgled na Cjanovco s Hudičkovim borštom in proti Storžiču je izreden. Tukaj vodeni še niso bili, prav tako niso hodili po nekdanjem kolovozu ki poteka vzporedno z markirano potjo, vmes pa je le gozdnati greben. Že dolgo časa nisem hodil tod, zarašča se, prav tako tudi nekdanja lovska pot speljana od tega kolovoza po grebenu do klopce. Ni je bilo več videti?
Prispemo h koči na Jakobu, Emil vsakemu stisne roko. Danes tu gosti svoje prijatelje zato ga ni bilo z nami. Oskrbnikovi se zasučejo in smo hitro postreženi. Spet si ob klepetu in dobrotah nabiramo moči. Počasi prihajajo zaostali in tisti ki so še »rinili« na Javorov vrh.
Čez čas nas Emil nagovori in spomni na obletnico v zvezi s Petrom, prvim predsednikom PD Iskra Kranj. V ta namen smo njegovo fotografijo obesili v njegov kot. Bil je velik ljubitelj okolice hišnih gora. Nekaj kasneje nam Emil predstavi tudi svoje goste in prijatelje, med njimi je bila tudi dobitnica srebrne olimpijske medalje iz Londona. Bilo jih je kar nekaj, ki bi se želeli slikati z njo. Medaljo smo si tudi lahko ogledali.
Ob prijetnem kramljanju, na toplem sončku, ob »vsakojaki« podpori je čas še hitreje tekel. Prišel je čas za naš odhod v dolino. Sestopali smo po stari cesti in glavni poti. Ustavimo se le še na Josipine Turnograjske senčnici in si pri tem še ogledamo vsebino na panojih, nato pa le še z nekaj malega hoje prispemo do buska ki nas je že čakal na spodjem parkirišču.
Lep dan je bil za nami, v katerem smo, poleg hoje, opravili tudi lepo dolžnost in poravnali naš dolg do Petra.
Upam le, da bosta ta zapis in fotogalerija katerega od bralcev vzpodbudila, da se naslednje leto udeleži našega 3. pohoda ali pa, da ob prvi priliki sam ali v družbi prehodi te poti.