Prvikrat uvrščen v Program PD-Iskra, spontano pa realiziran že enajstič. Prvič realiziran že leta 2003, sicer, zaradi varnosti, ne vedno v ta konec, pa tudi nekaj letni premor smo imeli zaradi vremena in drugih okoliščin ki niso dovolile realizacije. Vedno pa je bil pohod številčno dobro obiskan. Ne vem zakaj ga v Programu za leto 2017, spet ni ? Sicer pa ni problema, če je volja je tudi…?
S tem pohodom se člani našega PD-Iskra spominjamo preminulih članov, ki jih ni več med nami. Nekateri od stalnih udeležencev so ta pohod že tudi od vsega začetka poimenovali za Korlovega.
Štefanovo, dan po Božiču, dela prosti dan in še primerno vreme se je obetalo, ravno prav za pretegnit svoje »krače« in si očistit telo praznične prenajedenosti. Po novem letu pa bi takoj rabili še enega.
Se nas je pa nabralo kar 30 udeležencev, od tega nekaj malega »descov«. Ni bilo časa za fotkanje pri »vkrcavanju«. Do nekdanjega hotela Erika(cca 950m) pa smo zdržali brez vmesnega kofetkanja. Že med vožnjo po gornjesavski dolini smo uživali v razgledih in se kljub pričakovanem mrazu veselili hoje. Letos je bil pohod planiran za hojo po stari vršiški cesti.
V času naših priprav za hojo na parkirišče prispeta, z lastnim prevozom, še dva naša člana s pasjim prijateljem. Počasi se le odpravimo naprej. Snega ni, le po stenah mogočnih očakov ga le nekaj sem in tja visi. Hodimo v glavnem po cesti, prometa skoraj ni in pridno, v številnih ovinkih, ubiramo bližnjice, fotkarji pa imajo obilo dela. Lepših hribovskih prizorov težko še kje najdeš.
Tako najprej, mimo Mihovega doma, prispemo do Ruske kapelice kjer se prvič skupinsko slikamo. Do Koče na Gozdu gremo kar po cesti in ne po markirani stezi? Obe koči sta bili odprti in obiskani pa tudi dišalo je po…? Počasi le pririnemo do Tonkine koče. Že od daleč nas opazi lep mačkon ležeč na polici visoko pod streho. Očitno ima za to poseben dostop iz bližnjega okenca. Škoda, ker ni boljše fotke?
Ker pa nismo bili najavljeni, smo v kratkem »nažicanem« oddihu uspeli na hitro nekaj malega hrane in tekočine predevati iz nahrbtnika v svoj sprednji ruzak. Tudi fotkanje z znano oskrbnico so si nekateri privoščili, čeprav je ta očitno imela obilico dela s pripravo hrane za pričakovane goste.
Pričnemo s hojo po stari vršiški cesti. Kako bi bilo užitek hoditi ob nekaj malega snega po tej široki cesti ki se le mestoma, zaradi zaraščenosti občasno zoži v stezo? Pa tudi nekaj gaženja se ne bi branili.
Ob tem sem se spomnil, da sem v 90 letih prejšnjega stoletja sam, naveličan dilcanja v Kranjski gori, v težkih gojzarjih in v obilnem snegu, od apartmajev Razor »pririnil« do Koče na Gozdu. Resda je bilo kar nekaj zgaženo po bližnjicah pa vendar je bilo potrebno priti tudi še nazaj. No jaa, ampak takrat sem bil kar pol mlajši. Na možnost plazov pa takrat sploh pomislil nisem.
Mimo odcepa za Erjavčevo kočo, v številnih dolgih ridah s številnimi bližnjicami, pririnemo do vremenske postaje v bližini Poštarskega doma. Večina nadaljuje s hojo proti vršnemu delu Vršiča (1737m), le dva jih počakava spodaj. Čez čas pa stopiva pogledat še na primorsko stran. Kar nekaj hribovcev je hodilo okoli, se sončkalo in še so prihajali. Na Vršiču se naši, po počitku, še slikajo.
Kmalu se z vrha vrnejo in pričnemo sestopati po poti pristopa, pri odcepu za Erjavčevo zavijemo tja. Preseneti nas v led okovan potoček ki ga nekaj višje previdno prečimo. V bajti je bilo prosto, pri vhodu ob šanku sta bila jelka in jaslice, se mi zdi da iste kot pred leti. Se je osebje za postrežbo kar zmigalo tako da ni bilo veliko čakanja, posebno ne za pijačo. Se preoblačimo in že je tudi lepo zadiši po hrani, pri mizah pa so stekli prijetni pogovori med hribovskimi prijatelji. Lepo hribovsko vzdušje.
Z Urošem naju je čakalo še eno neprijetno delo kateremu pa se nisva mogla izogniti. Država terja svoje z, za take primere nerodno zakonodajo, nekaj pa je tudi nerazumevanja v VO PD. Z nekaj razumevanja udeležencev sva ta delo le spravila pod streho.
V prijetnih trenutkih čas teče še hitreje. Smo se predolgo zadržali v prijetnem ambientu ? Čaka nas še kar nekaj hoje zato odrinemo. Pred prečenjem zaledenelega potočka je bil čas za štetje udeležencev, so si eni zapomnili, da nas je 30. Nismo želeli hoditi po asfaltu zato nadaljujemo kar po stari vršiški cesti, ki pa pomrznjena ni bila nič kaj mehkejša, kot bi si želele marsikoga že utrujene noge. Jaa, če bi bil snegec bi bilo …? Mračiti se pričenja, zato gremo tudi pri Tonkini koči kar mimo. Hitimo, čaka nas še kar nekaj hoje, noč pa je vse bližje. Mačkona pa ni bilo več na polički. Ko prispemo do Koče na Gozdu »nam kapne«, da bomo pred temo težko prišli v dolino, zato pokljičemo Ivana da nas pride z busom iskat. Modra odločitev. Se kar na hitro »vkrcamo« in odrinemo.
Nekje po gornje savski dolini nas doleti še toplina Ivanove medice tako, da ni bilo potrebe po kakem postanku.
Lep dan je bil za nami, prav gotovo bi ga bili takega, z nami v družbi, veseli tudi naš pokojni hribovski prijatelji. Da je bil lep dan vam bo povedala tudi pričujoča fotogalerijca. Na žalost pa ni bilo dovolj za to zgodbo primernih fotk. Bo treba s seboj imeti spet lasten »berajt« aparatek.
PS.: Se opravičujemo za kar predolgo čakanje te galerijce. Jaa, veliko fotkarjev pa je vseeno težko kaj primernega dobiti. Med tem čakanjem pa smo uspeli ustvarili še prvo galerijco v 2017.