Planinci PD-Iskra, že skoraj 30 let, organizirano hodimo na Zelenico k spomeniku, preminulim v že znani zimski smučarski tragediji januarja 1977. Letos od dogodka mineva že 40 let, kar smo letošnjega januarja s skupnim pohodom s TŠC tudi ustrezno obeležili.
Zberemo se pred Creino zadnja leta, pa ob individualnem prevozu, vse bolj kar na platoju Ljubelj. Od tu, se najprej povzpnemo do spomenika zasutim v plazu, nato pa še do koče na Zelenici (1536 m) kjer, običajno nekaj malega počijemo in se pripravimo za nadaljnjo hojo. V nadaljevanju, in ob primernih pogojih, lahko udeleženci izbirajo poti vsak po svoje, odvisno od medsebojnih dogovorov in prevoza. Ciljev v okolici je kar nekaj pa tudi načinov vračanja v izhodišče, oz. domov. V spremstvu vodnika in dogovorno z zainteresiranimi udeleženci se povzpnemo na katerega od bližnjih vrhov. Zadnja leta je bil to bližnji Triangel, kar nekajkrat pa se je prečil greben Ljubeljščice do Koče na Starem Ljubelju. Tudi Spodnji Plot doživlja naš obisk s prečenjem od Triangelna, vse bolj pa tudi »po dratu« iz njegovega vznožja.
Zadnja leta smo imeli z lepim vremenom kar srečo, tudi tokrat. Ker ni bilo problemov z organizacijo prevozov smo se zbrali kar na Ljubelju. Bilo je kar hladno, vendar smo vseeno še počakali na vse prijavljene, prišlo pa je tudi nekaj nenajavljenih. Se nas je le nabralo 17. Kot pa smo videli kasneje, jih je nekaj že toliko prej začelo s hojo, da so ob našem prihodu k spomeniku že sneli oba venčka, zbrali sveče in…? Hvala obema. Skupaj torej 19 udeležencev. Bilo bi nas še nekaj več, če ne bi bilo tudi pravočasnih odjav zaradi bolezni.
Vreme je bilo izvrstno, z nekaj hladnega vetrca ki pa ni bil nadležen. Na nekdanjem smučišču ni bilo več stare zeleniške »rene«. Bilo je prijetno, hodili smo zlagoma, večina nas s svojimi mislimi, nekateri z dobro sapo, pa v raznoraznih medsebojnih debatah. Le pavzo za »demontažo« smo še realizirali, kolona pohodnikov pa se je s presledki kar raztegnila.
Ostenja Begunjščice, so bila v senci, snega na njih pa le za vzorec, tudi na poti ga je bilo a le za kakšen sladoled. Ozirali smo se na osončene drzne škrbine grebena Ljubeljščice. Ob hoji sem novi udeleženki pokazal kje, se prične in poteka pot proti Staremu Ljubelju.
Ko s šodraste ceste zavijemo na stezo obdano z skrotovjem, smo z nekaj malega hoje že pri spomeniku. Kot že povedano, je bilo že vse pripravljeno za namestitev novega venčka in postavitev svečke. Ob tem delu so tekle debate, nekateri so si imeli še vedno veliko za povedati tako, da smo pozabili zakaj smo prišli, na to sta nas spomnila prvoprispela. Smo se le poklonili ponesrečenim, iz nekdanje IKŠ smo bili štirje. Običajno je bilo svečk zmeraj preveč, tokrat le ena edina tako, da za fanta pri spomeniku nekaj naprej, nismo imeli nobene. Ni lepo, velja pa si zapomniti za naslednje leto.
Seveda smo se tudi po gasilsko fotografirali, pravzaprav se je fotkalo med celotno hojo, tako da nekaj za v letošnjo tozadevno galerijco le bo. Upam, da bo tudi še kaj fotk iz nadaljevanj hoje posameznikov prispelo?
V nadaljevanju hoje po stezi smo, mimo zgornje postaje žičnice, hitro prišli do koče. Sonce je že pridobilo na moči, vetra ni bilo več tako, da smo se večinoma odločili za počitek pred kočo. V koči je bilo začuda malo obiska. Lotili smo se vsebin iz naših nahrbtnikov. Po nekaj »mokrote in kofetekov« pa je bilo vseeno treba v bajto. Stekli so pogovori o nadaljevanjih hoje, Žiga je dopolnil seznam udeležencev in evidentiral kam bo kdo nadaljeval s hojo, oz.sestopal. Glede na lepo vreme in pogoje za hojo bi bilo škoda, da ne bi izkoristili lepega dneva. Nekateri se kar niso odločili za nadaljevanje hoje, tako da…? Poizvedba vodnika o tem je s stališča varnosti starejših udeležencev pač nujna. Žiga je odpeljal skupino na Triangel, ostali pa….? Nama z Darkom ni letos nič »dišalo« prečenje, bila sva že nekajkrat in to z obeh strani.
Sonce se je skrilo za greben Begunjščice, dosegla sta nas senca in hlad, zato smo se sproti selili na sončka. Prispel je tudi Jože, pogost udeleženec teh pohodov, tokrat je bil z ženo. Letos bo dopolnil okroglih 80let. Veliko spominov in lepega smo si imeli za povedati.
Ko je senca segla le predaleč in nismo imeli več kam, sem odšel v bajto, Jože z ženo je pričel s sestopom, Darko pa je odšel po sonce celo pod Sp. Plot in me čakal. V koči smo preostali še nekaj časa kofetkali, nato pa vsak po svoje pričeli s sestopom. Z Daretom jo mahneva po graničarski kar se je izkazalo za slabo izbiro. Suho listje in souporaba poti s gorskimi kolesarji (brez zvoncev) naju je prisilila da preideva, kar na počes, na »makadam«.
Vmes me doseže še Žige sms, odgovorim mu da sva že v sestopu. V kasnejšem nadaljevanju hoje, ponovno po gozdu, srečava še našo vodičko s prijateljico, namenjeni sta bili na »drat«, Sp. Plota, temu pa naj bi sledil še sestop v Žirovnico, kjer ju čaka avto. Dolga pot ju še čaka. Se je pa spomnila da je danes naš pohod.
Že skoraj v vznožju smučišča dohitiva skupino naših udeležencev, s katerimi sem, pred sestopom skupaj kofetkal. Očitno so sestopali, po nekaj bližji poti, tj. po »šodru«. Še poslovili smo se, in si zaželeli…? Več o vsem na pohodu bodo, upam, povedale še fotke v galerijci.
PS.: Ne morem mimo zgoraj zapisanega, da tukaj ne bi omenil še samostojni pohod dveh, tudi na to šolo vezanih pohodnikov, od tega je eden naš stalni udeleženec. Oba sta nekaj dni kasneje, kljub težki bolezni enega in ob veliki želji istega, ta pohod le izvedla – BRAVO.
*****
Vem, zagotovo vem, da bom na zadnji oktobrski dan stopil tja do spomenika na Zelenici. Dva učitelja, ki sem ju poznal osebno in štirje dijaki in malo naprej še dva graničarja, pripadnika tedanje JLA. Vsi v eni sami skrotasti luknji pod plazom. Spominski obeležji na mogočnih balvanih, kamor se je plaz zaletel in zaustavil strahotno energijo velike količine snega, ki je pridrvela z roba Begunjščice je neusmiljeno posegel v mlada življenja in ni odnehal dokler ni opravil svojega uničujočega poslanstva.
Spomini so kakor čudovite sence, ki se zaradi nizkega sonca v novembru brž razpotegnejo čez ves grušč pod plazovi in nekako modro obarvani počasi lezejo navzgor, pod vrh Ljubeljščice. Orumenele macesnove krošnje tako zlató žarijo v soncu, ko jih svojimi žarki doseže od nekje izza roba Kramarice, bakreno rjave preproge listja in modrikasta bukova debla so orgelski koncert za gorsko tišino med visokimi vrhovi, ki obkrožajo Zeleniško plazje.
Sprehod do spomenika je poseben dan, ki je namenjen prav posebnim spominom. Vse od takrat pa do danes, do tega trenutka, kolikor traja moja zgodba, ki je povezana z bivšim ´Šolskim centrom´ in Viktorjem Uhanom, ki je navado obiska spomenika z vencem in svečo tako vztrajno prenašal na učitelje. To je bil trenutek za povezovanje s preteklostjo in prihodnostjo, s sodelavci, mojimi prijatelji planinci, nekoč tovarišicami in tovariši. To je sporočilo, ki mora iti naprej, naprej v naslednje generacije.
Ivan Vreček
*****