Z manjšim avtobusom smo se v nedeljo 15.10. odpeljali ob 7.30 izpred Globusa proti izhodišču do vasi Kokra. Spotoma smo pobirali še ostale udeležence. V sami zagnanosti smo pozabili ustaviti na parkirišču ob žagi v Preddvoru. Avtobus je naredil še dodatni ovinek, da so vstopili še štirje veseli planinci.
S hojo smo začeli ob predvidenem času, pri transformatorju. Po začetnem jutranjem pozdravu in informacijah o celotni trasi smo štartali. Pot nas je vodila po gozdu in občasno z ob poti poraslo, zanimivo visoko travo, ki se je še deloma kopala v rosi.
Ob prijaznem sprejemu oskrbnika in oskrbnice na Čemšeniku (837m) smo naredili daljši postanek za čaj in dobrote (pehtranova potička in jabolčni zavitek), ki so “padli na plodna tla” – beri: v želodčke zbranih pohodnikov; nekateri so dobili dvojno porcijo. Za topel sprejem in in okusno kulinarično postrežbo se zahvaljujemo, sigurno se še vrnemo. Med prijetnimi medsebojnimi pomenki in dobri postrežbi smo nekateri (predvsem nežnejši spol) izkoristili čas in se nastavili toplim sončnim žarkom. Vreme je bilo čudovito, za bogove, brez oblačka, je bilo večkrat slišat iz ust udeležencev pohoda ….bil bi greh, če ga ne bi izkoristili kot se za nas planince spodobi.
Od Doma na Čemšeniku smo pot nadaljevali po nekoliko strmejšemu delu razglednega hrbta, ki je zelo lep odsek poti, porasel z zlatorumeno travo (žal pa so vidni ostanki žledoloma) do vrha Babe – 1119 m. Deležni smo bili čudovitega horizontalnega razgleda na Kalški greben, čez Ježa, Krvavec…..in naprej do sedla med Potoško goro in Javorovim vrhom, od koder smo se povzpeli na Potoško goro – 1283 m. Vmes smo obiskali še lepo urejen razglednik in od tam videli čudovito jesensko obarvan Hudičev boršt – Zaplato.
Pri koči na Jakobu, smo vsi zadovoljni in od poti prijetno utrujeni spili nekaj za zdravje – ‘prvo pomoč’, si napolnili želodčke, ter s tem nekoliko izpraznili nahrbtnike, da smo si nabrali moči za nadaljevanje poti. Ob prijetnem in sproščenem kramljanju in obujanju spominov na že prehojene poti in kočo, ki je bila v preteklosti last društva…, so se nekateri spomnili na svoje pridelane žulje in preživeta praznovanja v koči, lepi spomini … čas pa ob tem še hitreje teče. Na koncu naredimo skupinsko-gasilsko sliko kot se za pohod spodobi.
Vodja je določil odhod, zato smo sestopili proti dolini. Vmes se ustavimo še na senčnici Josipine Turnograjske – prijeten kotiček in razgled – ter se spustimo do doma upokojencev v Preddvoru, pri hotelu Bor pa nas že čaka avtobus. Večina udeležencev se odpelje domov z avtobusom, nekateri pa z osebnimi avtomobili.
Pohoda se je udeležilo tudi nekaj pohodnikov iz drugih društev, skupaj nas je bilo 19.
Neponovljiv in čudovit dan je bil za nami. Hvala vsem udeležencem in vodnikoma za dobro voljo in dobro organizacijo!
p.s. Koča na Jakobu je bila v velik ponos PD Iskra Kranj, vendar… Slava vsem tistim,ki so na kakršenkoli način sodelovali in pomagali, da je koča v tako lepem stanju… in taka naj tudi ostane.