Slabo vreme pred časom nam je preprečilo smučanje z Gmeinecka in zaradi atraktivnosti cilja smo poskusili znova. Zaupali smo vremenoslovcem, ki so za osrednjo Avstrijo napovedali sončen otoček, severno in južno pa oblake in meglo z manjšimi padavinami. Takoj na drugi strani karavanškega predora smo …
Slabo vreme pred časom nam je preprečilo smučanje z Gmeinecka in zaradi atraktivnosti cilja smo poskusili znova. Zaupali smo vremenoslovcem, ki so za osrednjo Avstrijo napovedali sončen otoček, severno in južno pa oblake in meglo z manjšimi padavinami. Takoj na drugi strani karavanškega predora smo občutili razliko. Sonce je s prvimi žarki osvetlilo najvišje vrhove. Tudi naš cilj, mogočen kopast vrh, ki ga običajno opazimo na levi, ko mimo Spittala drvimo proti severu. Mi smo tu zapustili tursko avtocesto in se kmalu zagrizli v strmo cesto, ki z dolino povezuje nekaj visokogorskih kmetij. Na višini 1100m smo pustili avtomobila in se pripravili za vzpon.
Zadnja odjuga je naredila svoje in na začetku smo pol ure pešačili s smučmi na ramenih. Na prvih večjih snežnih zaplatah smo si nataknili smuči in do vrha je bila potem samo še poezija v snegu in svetlobi. Vzpon je enakomeren in 1500m višine smo opravili v dobrih štirih urah. Z vrha so se nam odstrli čudoviti razgledi na številne gore. Joj, koliko imamo še “dela” in izzivov. Po krajšem počitku smo se odločili za spust. Za smučanje so primerna južna pobočja, ki so zmerno strma in zato tudi relativno varna. Snežna odeja je bila že preobražena in sprva smo drseli po čudovitem srencu. Nižje doli je bil sneg bolj južen, a kljub temu odličen za smuko. V zadnjem delu smo ubrali drugo pot in si tako skrajšali nošnjo smuči do avtov.
Preživeli smo čudovit sončen dan s prijetnimi temperaturami in odličnimi snežnimi razmerami. Juhuhu …