Cilj tokratnega izleta je bil Greifenberg, Grofova ali Grofovska gora. Tura velja za eno od najlepših v tem delu avstrijskih Alp. Najresnejša neznanka pred izletom je bilo vreme, ki je v letošnjem letu nenavadno muhasto in “mokro”, kar še posebej velja za gorske predele pri severnih sosedih. Nekaj dni pred izletom se je med deževnima petkom in nedeljo za soboto vremenarjem vendarle prikazala “dovolj velika luknja v deževnih oblakih”. Z vodniškim kolegom Sašom sva bila tako šele nekaj dni pred izletom prepričana, da nam bo z izvedbo vendarle uspelo.
V soboto smo štartali ob štirih iz Kranja. Zaradi 12-kilometrske kolone pred Karavanškim tunelom, na katero so opozarjali po radiu, smo zavili z avtoceste že pri Lescah (že na Lipcah bi bil izvoz zaradi popolne blokade tunela in cestnega odseka nemogoč) in šli preko Korenskega sedla, tako da nam je vožnja do izhodišča pobrala skoraj uro več od načrtovane. Tudi na gorski cesti za Lessachom smo morali nekaj časa čakati – na lovce, da so naložili in odpeljali ‘svojega’ jelena…
S hojo pri Lasshoferhütte (1270m n.m.) smo kot omenjeno pričeli uro pozneje, kot bi v optimalnih razmerah, a v opisanih okoliščinah je bilo tudi to odlično. Pri Goralhütte (1878m; “koča, kriti s skodlami”, od koder je lep razgled na Hochgolling, z 2863m najvišji vrh Nizkih Tur) in jezeru Zwerfenberg See (2024m) pod markantnim Waldhornom smo počivali in pomalicali. Pri “zgornjem” jezeru (Lungauer Klaffer See, 2197m) pod vršnim delom smo se na kratko ustavili in tam pustili odvečno robo. Na vrh smo se podali po klasični, “direktni smeri”, ob strugi hudournika. Do vratc na cca 2500m, od koder se odpre enkraten razgled na planoto Klafferkessel in gorske pokrajine na severu, je pot strma in grušč naložen, vse skupaj pa dobro izprano z vodno erozijo, tako da je potrebna previdna in zanesljiva hoja. Skupina je hodila zelo dobro, proženja kamenja ni bilo. Od sedelca naprej pa do rame je pot odsekoma varovana z jeklenico, a skala odlična, tako da je ta odsek planincem v pravi užitek v primerjavi z že omenjenim krušljivim in mestoma tudi morda malce “zoprnim” odsekom ob strugi hudournika. Od rame naprej so se nam odpirali novi čudoviti razgledi na vse strani – Dachstein, Hochkoenig, Visoke Ture, kot že omenjeno planota Klafferkessel – le-ta iz novega zornega kota… Udeleženci in udeleženke so bili nad goro in posebej razgledi z vrha zadovoljni, nekateri domala navdušeni.
Po razgledih, počitku, malici smo sestopili preko sedla Greifenbergsattel (2450m) in tako v vršnem delu naredili krožno pot. Tik pod omenjenim sedlom je strm zatrep gorske dolinice in Lungau-a in tudi tu je naloženo kamenje ter očitne sledi erozije, a ta odsek je krajši kot v klasični smeri. Zadnje čase se ta pot, preko sedla Greifenbergsattel – verjetno zaradi neugodnih posledic erozije v klasični smeri – pri planincih vse bolj uveljavlja, čeprav je klasična smer (posebej zgornji del, varovan z jeklenicami) v celoti gledano v planinskem pogledu vendarle precej lepša. Tudi na povratku smo naredili nekaj krajših pavz – pri “zgornjem” jezercu (Lungauer Klaffer See) in pri Goralhütte – in tako lepo izkoristili dan. A ker so za pozno popoldne napovedovali že dež in ker nas je čakala še dolga pot do doma, časa nismo zapravljali. Po povratku smo pri koči Lasshoferhütte, kjer vlada prijetno vzdušje, naredili zaključek ture. Pogovorili smo se o turi, domači gospodar je vsem častil domačo pijačo. Vožnja v Kranj je potekala po načrtu.
Skupina pohodnikov je bila dobra, izkušena in “uhojena”. Večino je presenetila veličastna, impozantna pokrajina – markantne gore, velika in čista visokogorska jezera z ribami, obsežne in slikovite gorske doline z množico slapov in gorskih potokov… Vsega tega namreč marsikdo v t.im. Nizkih Turah (ki so večini slovenskih planincev razmeroma neznane) ni pričakoval. Tudi šofer Jože je kot že običajno dobro opravil svoje delo.