Kar nekaj let je že minilo, odkar smo ga zadnič obiskali. Kljub zelo slabi vremenski napovedi za soboto 5. novembra, se nas je zbrala lepa skupina 18 planincev. Že v Ljubljani in tudi kasneje je dež rahlo zalival vetrobransko steklo avtobusa. Bolj ko smo se bližali središču Dolenjske, bolj se je svetlikalo obzorje.
V vasi Gabrje, ki ležijo v vznožju Gorjancev, je bilo sicer oblačno, vendar ni nič kaj kazalo na kakšne padavine. Dobre volje smo se podali na pot, ki nas je posuta z listjem in v poldrugi uri pripeljala do planinskega doma na Gospodični. Seveda smo vstopili, dva mlada fanta sta hitro ustregla našim željam. V domu smo se zadržali le toliko, da smo zadostili našim potrebam, kajti meteorologi so nam obljubljali pošiljko mokrote v popoldanskem času.
V zmernem tempu in po ne preveč strmi stezi smo v okrogli uri prišli na glavni cilj – Trdinov vrh (1178m). Le-ta pa nas je sprejel mrkega obraza, bil je v megli in še kar močno je pihalo. K sreči so na njem obnovljene ruševine manjše cerkve, ki nam je nudila potrebno zavetje.
Po malici smo po grebenu mimo TV stolpa sestopili do cestnega razpotja pri Krvavem kamnu, kjer smo ugotovili, da se nas bo vreme usmililo. Zato smo šli po načrtovani poti na Miklavža. Nova lepa planinska koča (stara je zaprta in zapuščena) nas je zvabila v notranjost, kjer smo se pogreli in “dopolnili naše rezervarje”.
Sledil je sestop mimo cerkve Sv. Miklavža po dokaj strmi stezi v dolino Pendirjevka, kamor nas je prišel iskat šofer Lojze. Med vožnjo po dolini smo se ustavili pri studencu Minutniku, ki pa ni kazal svoje posebnosti, ampak je neprestano bruhal vsebino iz podzemlja. Zadovoljni z vremenom in izletom smo se veslo vračali domov.