Od popoldneva, 25.2. do večera, 26.2.2011 – 2 dni.
Bil je že mrak, ko smo se pripeljali mimo skoraj zmrznjenega, vedno skrivnostno lepega Bohinjskega jezera, pod Savico. 7 turnosmučarsko željnih užitkarjev se je skobacalo s toplih avtov v zimski mrzel večer ter hitelo s pripravo vse opreme. Še zadnji pregled, ali imam vse, kar je nujno, pa tudi kar ni.. Stanko se postavi na čelo kolone, nataknemo smuči in težke nahrbtnike ter krenemo. Kljub skopi zimi s snegom, je dovolj snega, da se uresniči večna želja turnih smučarjev: s smučmi od avta do cilja, Doma na Komni. Z lučkami na glavi se v tišini vzpenjamo proti Komni. Noč je jasna, mrzla, občudujemo nebesni svod nad nami. Za trenutek ugasnemo luči in se ozremo miljarde let v preteklost, v žareča ozvezdja nad nami. Samo ena zvezda, ki sveti, je zelo blizu, po dobrih dveh urah smo v Domu na Komni, na toplem. Koča je nabito polna gornikov. Poklepetamo, se pogovorimo o turi za naslednji dan. Odpravili se bomo čez Lepo Komno na Čelo, markanten 2228m visok vrh, severno od Kala.
Jutranje nebo je malo zastrto, proti zahodu jasno. Občudujemo ogrlico zasneženih gora okrog nas, Vogel, Podrta gora, Bogatin, pa vrhovi nad lepo Komno…. Vse belo, spokojno odeto v snežno odejo. Stanko nas varno vodi po slikovito razgibani poti. Takoj pri Domu smo zavili na sever, se vzpenjali na grebenčke in spuščali v dole, pa vendar vedno bolj pridobivali višino. Opazujemo naravo, sledimo zimskim markacijam in Stankovi napravi (GPS ), pa tudi starim smučinam. Pokrajina je stopničasta, skalnati bloki nas spominjajo na “kremšnite”. Spoštljivo gremo mimo macesnov, čez ruševja, ki s svojo trdoživostjo in neuklonjivostjo kljubujejo vsem vremenskim pogojem. Sneg se lomi pod nami, uh, kakšna bo kaj smučarija po pravi trdi kloži?, se sprašujemo. Veter je ustvaril razkošne valove, fantazijske oblike iz snega. Po levi strani obidemo Kal, občudujemo dolino Lopučnice, odprejo se pogledi na dolino Sedmerih jezer, pa vrhove nad njo, nekatere zavite v meglo, Tičarico, Zelnarico…V mrzlem vetru prisopihamo na Velika Vrata. Tu je starih sledi konec. Potem pa Stanko vreže sledi kar v trdo kložo. Poiščemo prehode, si ogledujemo teren, kje bo boljše. Prečimo police in se tako povzpnemo najprej na Glavo za bajto, 2131m. Po širokem grebenu se povzpnemo na vrh Čela. Veseli smo kot otroci, 5 ur hoje je za nami. Razgled je fantastičen na Kaninsko pogorje, Jalovec, Mangart, Triglav se zavija v meglo, pa na drugi strani vsi vrhovi nad Lepo Komno, v daljavi gore od Bogatina do Soriške planine, Savinjske Alpe, v daljavi slutimo morje. Hitro pripravimo smuči za spust, malo okrepčila in smuk navzdol. Breda se spušča prva. Dobra smučarka je, ko preizkuša zavoje po kar kložastem snegu. Zavoji z vrha zahtevajo previdnost, saj bi s padcem lahko poletel dlje, kot je še zdravo. Peljemo po kuloarju desno in ne po pristopu. Spuščamo se eden za drugim, se smejemo našim težkim zavojem, veseli vsakega užitkarskega zavoja, ki uspe v snežnih razmerah, ki niso ravno za najboljše smučarske užitke. Hitro se menjava trda skorja, pa malo mehkega snega, pa predirajoč sneg. Uporabimo vse tehnike smučanja, vključno s komičnimi padci. Užitek je. Iščemo prehode, pa spet gor pa dol. Zagledamo gamsa, skakajoča po policah nad nami. Zmotili smo njun svet. Tiho opazujemo. Vračamo se po dolinah desno od Kala nad Dolom za Bajarjem. Dan se je že prevesil v popoldne. Mi pa potujemo v bližini vrhov Kala, Lanževice, Vrha nad Gracijo, v daljavi se svetijo Peski pred Krnom. Privoščimo si malico, pa ne za dolgo. Dušan že reže smučino navzgor proti Malim vratcem. Tu spet snamemo »kužke« in se spuščamo v previdnih zavojih navzdol proti Poljanici. Prismučamo mimo temperaturne postaje, kjer so pred leti izmerili najnižjo temperaturo, -41 stopinj Celzija. Spet gre smučarija malo naravnost, pa dol v kotanje, pa gor do zadnjih vratic pred Kočo pod Bogatinom. Še zadnji spust in vzpon, ob 17. uri smo pri Domu na Komni. Čas je samo za pijačo, saj želimo smučati še v dolino, dan se pa že počasi zaključuje. 4 udeleženci odhitimo na smučeh v dolino, ostali si jih raje oprtajo na rame… Previdno se, mimo prvih kamnov, ki zaropotajo pod smučmi, spuščamo iz serpentine v serpentino. Prehitro se mrači, a kar vztrajamo. Ob prvih skalcah, zahrbtno skritih, si še ostali oprtajo smuči na rame. Prižgem lučko in kar vztrajam s smučmi na nogah. Prehitijo me pešci, a trma je trma. “Smučam” počasi, se ustavljam ob vsaki spremembi barve na snegu, ker sem kot stezosledec, iščem kamenčke, skale, da se jim izognem, jih prestopam. Vendar gre kar dobro Smili se mi moj hrbet, zato vztrajam do parkirišča. Posledice mojega vztrajanja si ne ogledam, kar je, je. Ta dan zaključimo po slabih 12. urah hoje .
Doživeli smo Komno na smučeh kot največje smučarsko prostranstvo naših gora. Od Doma na Komni do Čela in nazaj na Komno smo prehodili in presmučali 16km ter premagali 1500 višinskih m. Skupna bera 24 ur pa je 2400m vzpona in še toliko spusta ter 30km razdalje.
“Komna je planota, ki se v snegu spremeni v belo morje, ki valovi preko neštetih gričkov in dolinic, se vzpenja v strmine pod obrobnimi grebeni in se preliva prek sedel v sosednje predele.”
(prosto po M. Černivcu in C. Pračku)
Zadovoljni smo s preživetim dnevom, kot vedno smo polni vtisov, ki se še vso noč smučajo po glavi. Obema vodnikoma, Stanku in Bredi pa hvala za njuno skrbno in varno vodenje.