S konca Planinskega polja, proti zahodu poteka veriga »kuceljnov okoli jurja«, ti so del ti. Zagore ki pa se potegne naprej v Podgoro in proti Nanosu.
Odhod ob 7 uri. Vožnja skozi Stražišče mimo Šk. Loke pa se nas s postankom v Ljubljani nabere že 18, čeprav je v sredo še slabo kazalo. Jaaa, če za vikend kaže da ne bo padalo, potem izlet zagotovo je. Zapeljali smo se po stari cesti čez Vrhniko, skozi Logatec in Planino do vasi Studeno (581m). Na malo večjem vaškem dvorišču se ob, za te kraje tipičnem hišnem vodnjaku, pripravimo za hojo. Med brskanjem po nahrbtnikih nam »pomaga« prijazen bel vaški labradorec, ki nas pri odhodu tudi pospremi.
Pot se nam že kmalu postavi »pokonci«, najprej po kolovozu nato pa po stezi preko pašnikov z vmesnimi borovci in brinjem. Po slabi uri se mimo cerkve Sv. Lovrenca (995m) povzpnemo še na vrh Gore (1019m). Požigosamo, Milan pa nas vpiše. Zaradi neprijazne burje previdno sestopimo nazaj do cerkve, kjer si privoščimo krajši počitek za nadaljevanje, Milan pa ima delo s »kasiranjem«.
Pot nadaljujemo po južni strani (ni snega), se ne pregloboko spustimo v sedlo, pred nami se nam že celo pot kaže Špilnik (1018m). Na vrhu se kljub burji razgledujemo, veriga preostalih kuceljnov, pa tudi po dolini se lepo vidita, pogled pa nam seže tudi nazaj na že prehojeno pot. Požigosamo, Milan pa nas spet vpiše. Ves čas hodimo po nemarkiranih poteh.
Naslednji v »rajsi« je gozdni Lipovec (1005m), ki pa ni razgleden zato jo kmalu uberemo doool (200m) in pol spet »enmal mn« gooor pa smo na Petričevem hribu(937m), še prej pa na njegovi »prižnici«. Se nam že od daleč kaže lovska koča, Grmada in cerkev spodaj, čaka pa nas še kar nekaj kolovratenja po snežnih kolovozih. Ob sestopanju se nam v vrsti prikažejo groteskne bukve, ki sta jih desetletja obdelovala burja in sneg, na dnu kotline pa nas preseneti trop gamsov. Mimo hleva prispemo v gozd kjer se za hip »zgubimo« pa se k sreči bajta mal naprej posveti skozi redek gozd, tako da smo hitro »ujeli špuro«. Mal nas je strah medotov, katere odtise tudi »srečamo«. Prispemo do lovske koče ki pa je v »remontu«. Počivamo, se sončimo in si »polnimo baterije«. Do Grmade nas čaka še nekaj pota po gozni cesti, potem pa z nje le zavijemo čez pašnik na krajni rob razgledišča, gozdnata Grmada (873m) pa je še malce više.
Se razgledujemo in slikamo, tudi po gasilsko. Vrnemo se na cesto, ki nas privede do romarske cerkve Sv. Marije, ki si jo ogledamo skupaj s kapelico in zanimivim smerokazom. Sestopamo proti Planini, najprej po strmem gozdnem kolovozu nato pa stezi, ki se konča nad velikim kamnolomom, ki »visi nad Planino (466m).
Od hoje navzdol nam že utrujene noge hoja po »rizlnu« še dodatno utrudi. Pri prvih hišah se ustavimo, Milan pokljiče prevoz, mi pa se tačas »pregvantamo«.
K sreči je bil vaški bistro čisto blizu tako, da smo hitro za mizami in šankom, kjer pa se je »dečva bl počas obračala«. No končno le dočakamo svojga kofetka, čajčka in pivo, od gledalca ob bližnjem televizorju pa izvemo kako so naš ta dan»dilcal«.
Pogovori med nami tako le stečejo: o izletu, udeležbi na naslednjih in o »svakojakih« težavicah nas hribovcev. Kr kmal smo se vkrcal, med vožnjo domov pa je marsikdo padel v »mižule.«