Z vlakom?! Kdaj ste se pa zadnjič peljali z njim? Osebno – pred ene 25 leti. Ali veste kako sedaj izgleda vožnja z vlakom in vozna karta? Če pa vožnjo z vlakom združiš z načrtovano turico, lepim vremenom in planinskimi prijatelji, je lahko le prijetno in lepo. Tako je tokrat tudi bilo.
Odhod, mal čez 6 uro iz ŽP Kranj. So rekl, da bomo povratne karte kupil na vlaku! Se nas je zbral le 8, spet ženske v večini. Barbara opraviči Sebastjana (se je nek zaplezov), napove za svojo pomočnico Polono in nekaj o načrtu izleta. Ch po »železni navadi« zamuja, vendar bomo še ujeli prestop na »zasavca« v Ljubljani. Se vkrcamo. Občutek po tolkem cajt brez vlaka je prijeten. Smo gledali skozi okna na obe strani, v miru in brez volana. Novi razgledi, spet smo se en mal učil kje kej in kaj kej je. V Škofji Loki spet 2 naša gor. Smo mislil, da bomo poceni skoz pršli pa je kondukter le najšel cajt za nas in ceho. V pol urce smo bili že v Ljubljani. Pred vkrcanjem se nam spet pridružijo 3. Zdej smo komplet. Cug začuda točn spele. Med vožnjo proti Sevnici smo gledali čez okna na obeh straneh, toliko pozabljenega smo na novo videvali. Na žalost je okolica ob Savi vedno bolj okoljsko degradirana, želežniška in tovarniška infrastruktura pa sta zanemarjeni. Škoda. Končno Breg (191m), kr rinemo vanj iz vlaka. Pričnemo s pripravami na hojo, vreme je ta prav, se ogledujemo po okolici in imamo Lisco pred nosom. Mahnemo jo po cesti do smerokaza za Jurkovo pot na Lisco. Tu vržemo montelne dokončno dol, eni pa se že mažejo za farbo. Blag in prijeten pričetek poti. Kolovoz nas skozi nizko rastje pripelje mimo stare kmetije v gozd in ko smo iz njega spet na cesti se nam odpre svet posavskih kuceljnov iz katerih izstopata bližnji Lovrenc, znan po rastiščih svišča, in oddaljeni Kum. Vse polno zaselkov, vasi, dolin in spet kucelnov. Ker je ves ta konec prislonjen na jug in ravno prav visoko, da hladni zrak ostaja v dolinah je na pobočjih že skoraj za kosit. Še enmal po asfaltu in že smo pri cerkvi v Razborju (479m). Barbara pove nekaj o posebnostih te vasice. Za cerkvijo se razgledujemo naprej po Savi, fotkamo posebnosti v vasi in komaj najdemo še čas zase in za eno gasilsko. Odidemo proti naslednji vasi Lisce, kar označujejo tudi leseni smerokazi z vžgano zvitorepko. V vasi nas »traktor na počez« ne ustavi, Polona pa takrat fanta, ki sta razkladala »klaftre« mal pokibica. Smo ispod Lisce. Na koncu vasi se pot postavi pokonci. Strma listna pot skozi že zeleni bukov gozd nas najprej pripelje k cerkvi Sv. Jošta (767m) kjer le malce predahnemo, v nadaljevanju hoje pa le prispemo na travnati vrh Lisce (948m).
Gremo k meteorologom, čakamo na »zanamca« in se ogledujemo naokoli. Ko prispeta, nas dežurni meteorolog popelje v »svoj garkl« in nam obrazloži meteorološke instrumente, tukajšnjo klimo, delovanje radarja, vremenske napovedi, Aladina ..? Tačas smo ratal žejn pa lačn, koča je tik pod nami, iz kuhnje pa prijetno diši, zato jo vžgemo k bajt. Je kr nekej obiska, poleg hribovcev še kolesarji. Hitro najdemo place in se pomujamo za naročilo futra in tekočin. Ponudba, dobra gostilniška in kr hitra. Eni si na konc prvošjo še borovničev štrudl. Že na poti navzgor je imel eden od udeležencev težave s hojo in glede na to, da nas čaka še ene 3 urce hoje mu Barbara organizira prevoz v Sevnico. Zaradi kasnitve se odločimo, da gremo z naslednjim vlakom. Razpoloženi pričnemo s hojo v dolino, štosi padajo. Del poti je isti kot navzgor, nato pa zavijemo proti Cerju in v nadaljevanju poti ubiramo bližnjice, kolovoze in asfalt čez vaško-vikendovske zaselke v smeri Zleteče-Ledine-Zajčja gora-Sevnica. Lisca pa nas še vedno budno gleda navzdol s svojim radarjem. Na enemu od križišč cest z markirano stezo nas Barbara testira kam naprej, pa je smer že prej sama nakazala. Ja, ni enostavno, če ni markacij ravno tam, ko bi jih najbolj potreboval, to je želela povedati. V naslednjem zaselku zaslišimo rezget konj in nato še enkrat. Polonca, kot dobra poznavalka konj, jim hitro vsakokrat na enako vižo odvrne tako, da sta celo prišla pogledat kje je »kšna žlahta«. Smo se še dodatno nahahljal, čeprav tud med hojo tega ni manjkalo. Ob stari kmetiji pa stara mat na klopci lovi popoldansko sonce, po pozdravu se zanima od kje smo. Na odcepu za Zajčjo goro so se za obisk znane kmetije odločili le 4, ostali pa smo počakali v senci gozda. So rekl le za ene 10 min. no, pa je mal dl trajal. »Štajgamo« dol, dol in dol in končno iz zadnje strme steze le pridemo na ulico Sevnice (191m), ki nas pelje proti »zaključni lokaciji« tega izleta. Barbara pod blokom pomaha mami in ji pove kje bomo. Še malce hoje pa smo »pr korit«. Naročanje, pregvantvanje, kelnarca se pa zasuče. Zaokrožijo še mamine dobrote in naše debate, »cajt« pa teče. Odidemo na ŽP, Barbara se poslovi od staršev, vlak je točen, mi pa gor.
Prijetna vožnja marsikoga uspava. Je že tema tako da »čez šipe« ni kej dost videt, razen luči, pa takrat ko se ustavimo. V Ljubljani in Škofji Loki se od nekaterih poslovimo, med vožnjo do Kranja pa »naročamo še prevoz« domov.
Tako smo zaključili še en prijeten izlet. Več o njem pa vam bodo »povedale fotke«.